<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>PRAVNI POLOŽAJ PROKURISTA</dc:title><dc:creator>Perko,	Aleš	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Prelič,	Saša	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>prokura</dc:subject><dc:subject>prokurist</dc:subject><dc:subject>pravni položaj</dc:subject><dc:description>Naloga ponuja bralcu celovit oris instituta prokure. Koncept naloge temelji na pregledu domače pravne ureditve prokure, pri določenih področjih pa je v nalogi predstavljena tudi ureditev v sorodnih pravnih sistemih (predvsem nemškem in avstrijskem, v manjšem delu tudi hrvaškem). Primerjalno pravna analiza pokaže, da poizkuša večina obravnavanih pravnih sistemov institut prokure urediti na soroden oziroma vsaj primerljiv način, precej podobno pa se prokuro obravnava tudi v literaturi. Kljub temu so pri določenih vprašanjih v literaturi pravna mnenja dokaj neenotna, prav tako tudi odgovorov na mnoga vprašanja ni moč najti niti v zakonu niti v obstoječi literaturi.

Poudarek v nalogi je dan obravnavi pravnega položaja in pristojnosti prokurista, poleg tega pa so celovito predstavljena tudi druga področja instituta prokure. Kot bistveno vprašanje – kar poizkuša biti tudi rdeča nit naloge – je predstavljeno vprašanje oziroma ločevanje pristojnosti med prokuristom in zakonitim zastopnikom družbe, pri čemer se izhaja iz osnovnega koncepta prokure kot vrste pooblastila. K temu se navezuje tudi subsidiarna uporaba nekaterih pravil iz zakonske ureditve mandatne pogodbe.

Upoštevajoč obstoječo zakonsko ureditev instituta prokure in njegovo uporabo ter dojemanje v poslovnem svetu, avtor ocenjuje, da so nekatera zakonska določila nejasna oziroma je na določenih mestih prisotna podnormiranost, glede uporabe prokure v poslovnem svetu pa ugotavlja, da se ta mestoma napačno dojema ter posledično temu tako tudi uporablja. Naloga na nekaterih področjih zato vsebinsko precej odstopa od mnenj, ki jih je mogoče najti v literaturi. 

Kot že omenjeno, predstavlja glavnino naloge ločnica med pristojnostmi prokurista in zakonitega zastopnika družbe, saj tako v poslovnem svetu, kakor tudi v pravni literaturi, ta ločnica med njima včasih precej »zbledi«. K temu dodatno pripomore tudi zakonsko dana možnost določitve mešanega skupnega zastopanja zakonitega zastopnika in prokurista družbe, saj zakon pristojnosti obeh v teh primerih natančneje ne ureja. V nalogi se zastopa stališče, da takšna oblika za zastopanje družb ni primerna.

V kontekstu z navedenim se v nalogi uvodoma obravnava tudi širši pogled glede določitve pristojnosti pooblaščencev, katere so umeščene med pristojnostmi sla in pristojnostmi samega pooblastitelja. Slednje velja tudi za prokurista.

V uvodnem delu se naloga podrobneje ukvarja tudi z vprašanjem določitve oseb, pristojnih za podelitev prokure v družbi, pri čemer je večji del namenjen analizi ureditve te pristojnosti v družbi z omejeno odgovornostjo in delniški družbi. Zakon tega vprašanja pri delniški družbi namreč ne ureja, pri obeh družbah pa se to vprašanje obravnava tudi v povezavi s pristojnostmi nadzornega sveta, v kolikor družba deluje na principu dvotirnega sistema upravljanja. V nadaljevanju so obravnavane tudi druge pristojnosti nadzornega sveta nad delom prokurista, kljub temu, da so pristojnosti obeh na prvi pogled obeh povsem ločene.
 

V času nastajanja naloge se je kot aktualno pokazalo tudi vprašanje glede prokuristove pristojnosti za zastopanje družbe v sodnih (predvsem pravdnih) postopkih, pri čemer se – glede na obstoječo zakonsko ureditev - zavzema stališče, da lahko prokurist v teh postopkih družbo veljavno zastopa, vendar pa mora pri tem izpolnjevati tudi pogoje, ki mu jih nalaga procesna zakonodaja. To vprašanje se navezuje tudi na pravico oziroma pristojnost prokurista, da podeli pooblastilo za zastopanje družbe (kar zajema tudi procesno pooblastilo) drugim osebam, vendar pa kljub nekaterim mnenjem v literaturi, da ta pravica prokuristu nedvomno pripada, naloga stoji na stališču, da je v tem primeru prokurista potrebno obravnavati enako kot vse druge pooblaščence in zato prokuristu ta pravica pripada le v izrednih primerih. Te primere določa drugi odstavek 71. člena OZ.

V teoriji se poudarja strogo ločevanje prokure od pogodbenega razmerja, katero je temelj njene podelitve, pri čemer je govora</dc:description><dc:publisher>[A. Perko]</dc:publisher><dc:date>2011</dc:date><dc:date>2011-11-07 14:39:08</dc:date><dc:type>Magistrsko delo</dc:type><dc:identifier>21239</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 34(043.2)</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 4285739</dc:identifier><dc:identifier>NUK URN: URN:SI:UM:DK:4UVSF2YS</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
