Razsežnosti 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah v sodbah Evropskega sodišča za človekove pravice : diplomsko delo univerzitetnega študijaKočevar, Matija (Avtor) Flander, Benjamin (Mentor) človekove pravicevarstvo človekovih pravicprepoved mučenjamednarodne konvencijeEvropsko sodišče za človekove praviceprimeridiplomske nalogeDiplomsko delo obravnava razsežnosti kršitev prepovedi mučenja, nečloveškega in ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, ki jih je izoblikovala sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju Sodišče ali ESČP). Prepoved mučenja je absolutna in del mednarodnega običajnega prava. Do takega statusa je prišla skozi dolgotrajen razvoj. Zato je v prvem delu predstavljen kratek razvoj prepovedi mučenja v mednarodnih aktih. Nadalje se osredotočimo na predstavitev, v Svetu Evrope sprejete, Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju Konvencija ali EKČP). Ta vsebuje prepoved mučenja v 3. členu, ki ga analiziramo skozi sodno prakso Sodišča. Zaradi kompleksnosti tretjega člena natančno opredelimo tri oblike ravnanj, ki jih zajema: mučenje, nečloveško ter ponižujoče ravnanje ali kaznovanje. Skozi sodno prakso je ESČP izoblikovalo minimalne standarde varstva pravic posameznikov za vsako kategorijo grdih ravnanj. Analiza sodb pokaže, da je Konvencija živ organizem, kar pomeni, da jo Sodišče razlaga v skladu z razvojem standardov varstva pravic v demokratičnih družbah. Sledi predstavitev pomena 3. člena glede na različne kategorije ravnanj (pridržanje/pripor, aretacije in zaslišanje, izročitve in izgon, razmere v zaporih/priporih, neodvisna, hitra in učinkovita preiskava). Osredotočili smo se na razmere v zaporih in priporih, kjer se je Sodišče v sodbah večkrat sklicevalo na poročila Evropskega odbora za preprečevanje mučenja ali nečloveškega in ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (CPT). Naloga odbora je, da z obiski držav članic preiskuje ravnanje z osebami, ki jim je bila odvzeta prostost. CPT na tem področju odigra ključno vlogo, saj razvija minimalne standarde in priporočila, ki jih države članice Sveta Evrope morajo upoštevati. Na koncu predstavimo zadevo Mandić in Jović proti Sloveniji (2011), kjer je Sodišče ugotovilo, da je Slovenija kršila Konvencijo zaradi razmer v zaporih. Sodba je pomembna, ker nazorno prikaže problematiko zaporskih pogojev v Sloveniji in lepo demonstrira že razvito sodno prakso na tem področju. M. Kočevar]20122012-03-20 18:04:22Diplomsko delo22412UDK: 342.7COBISS_ID: 2356970NUK URN: URN:SI:UM:DK:RPQBNKXEsl