<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Kriminalistični vidiki odkrivanja in dokazovanja spolnih zlorab otrok : doktorska disertacija</dc:title><dc:creator>Frangež,	Danijela	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Dvoršek,	Anton	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>otroci</dc:subject><dc:subject>spolne zlorabe</dc:subject><dc:subject>spolno nasilje</dc:subject><dc:subject>otroška pornografija</dc:subject><dc:subject>internet</dc:subject><dc:subject>odkrivanje</dc:subject><dc:subject>preiskovanje</dc:subject><dc:subject>dokazovanje</dc:subject><dc:subject>preprečevanje</dc:subject><dc:subject>kriminalistika</dc:subject><dc:subject>diplomske naloge</dc:subject><dc:description>Spolno nasilje nad otroki je problem družbe in problem posameznika. Kljub vse večji občutljivosti pri zaznavi tovrstnih kaznivih dejanj so otroci v sodobni družbi še vedno žrtve spolne zlorabe. Pri tem imajo pomembno vlogo stereotipi in miti, ki zmanjšujejo odgovornost osumljenca ter krivdo pripisujejo otrokom, hkrati pa ovirajo odkrivanje, preiskovanje in dokazovanje spolnih zlorab otrok. V doktorski disertaciji predstavljamo raziskavo, s katero smo ugotavljali kriminalistične vidike odkrivanja in dokazovanja spolnih zlorab otrok v Sloveniji. Raziskava, pri kateri smo uporabili kvalitativne in kvantitativne raziskovalne metode, je bila izvedena v Sloveniji v dveh delih, in sicer v letih 2010 in 2011. V prvem delu smo s pregledom policijskih, tožilskih in sodnih spisov analizirali 70 naključno izbranih primerov spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, iz leta 2003. Primeri so bili obravnavani od prijave do zaključka v predkazenskem ali kazenskem postopku, kar na podlagi rezultatov omogoča širši vpogled v obravnavano problematiko ter identifikacijo ključnih problemov in dilem pri odkrivanju, preiskovanju in dokazovanju spolnih zlorab otrok. V drugem delu smo z usmerjenim skupinskim intervjujem tožilcev in kriminalistov pridobili vpogled v prakso preiskovanja in dokazovanja spolnih zlorab otrok ter s pomočjo izkušenj udeležencev spoznali probleme, s katerimi se srečujejo pri svojem delu. Omejitve raziskave so bile predvsem pomanjkanje podatkov v nekaterih policijskih, tožilskih in sodnih spisih ter neudeležba sodnikov na usmerjenem skupinskem intervjuju.

Rezultati raziskave kažejo, da so osumljenci večinoma moški. Povprečna starost vseh osumljencev je bila ob začetku zlorabe 34,7 let, ob prijavi pa 36,6 let. Žrtve so v večini ženskega spola. Največ žrtev obeh spolov je bilo ob zlorabi starih med 7 in 13 let. Najpogostejši kraj izvršitve spolne zlorabe otrok so zaprti prostori v domačem okolju. Največ zlorab se zgodi trikrat ali večkrat, kar nakazuje, da je spolna zloraba, ki traja daljše obdobje, proces, v katerem so žrtve spolno zlorabljene v daljšem obdobju. 84 % prijav spolnih zlorab otroka je bilo podanih zoper osumljence, ki so otroka poznali pred zlorabo. Sum na spolno zlorabo otroka v družini je bil podan v 39 %. Med oblikami spolne zlorabe otrok je bilo najpogostejše otipavanje. Fizična sila je bila prisotna v 19 % vseh primerov, pri čemer žrtve v 61 % primerov po zlorabi niso kazale fizičnih znakov zlorabe. O spolni zlorabi je najpogosteje spregovoril otrok. Ugotovitve kažejo, da otroci o spolni zlorabi lažje spregovorijo, ko domnevni storilci niso člani družine. V kazenskem postopku je najpomembnejše ugotoviti verodostojnost žrtvine izpovedi, saj v večini primerov ni materialnih dokazov. Razlogi za odsotnost materialnih dokazov so predvsem v tem, da tovrstna dejanja niso prijavljena takoj po storitvi, prav tako se večina spolnih zlorab zgodi v zaprtih prostorih v domačem okolju, zaradi česar je dokazovanje še dodatno oteženo. Za obsodilno sodbo so pomembni predvsem izpoved žrtve o spolni zlorabi, izvedensko mnenje, v katerem izvedenec poda mnenje, ali je otrok doživel spolno zlorabo, in prisotnost materialnih, osebnih in posrednih dokazov. Ugotovitve raziskave kažejo, da materialni dokazi vplivajo na rezultat sojenja, saj v večini primerov, ki se ne končajo z obsodilno sodbo, kazenske ovadbe temeljijo le na osebnih dokazih. Vendar pa ne moremo potrditi, da v primerih, ki se končajo z obsodilno sodbo, kazenske ovadbe večinoma temeljijo na materialnih dokazih. Kot tudi ne moremo potrditi, da so v večini primerov, ki se končajo z obsodilno sodbo in izrečeno kaznijo zapora, prisotni materialni dokazi. Lahko pa potrdimo, da v večini primerov, ki se končajo s pogojno sodbo, materialni dokazi niso prisotni. Na rezultat sojenja obtoženčevo priznanje in otrokova starost nimata vpliva, pomemben vpliv pa imata izvedensko mnenje in suverenost pričanja izvedenca na sodišču. Še posebej v primerih, pri katerih ni drugih dokazov in je treba </dc:description><dc:publisher>D. Frangež]</dc:publisher><dc:date>2012</dc:date><dc:date>2012-07-11 13:51:04</dc:date><dc:type>Doktorska disertacija</dc:type><dc:identifier>36924</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 343.5</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 262638080</dc:identifier><dc:identifier>NUK URN: URN:SI:UM:DK:2CH0D5V0</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
