<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>PRISTOJNOSTI POLITIČNIH, VOJAŠKIH IN DRUGIH TELES NATO PRI ODLOČANJU IN IZVAJANJU VOJAŠKIH OPERACIJ - PRIMERI JUGOSLAVIJE, IRAKA, AFGANISTANA IN LIBIJE</dc:title><dc:creator>Knez,	Damijan	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Devetak,	Silvo	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>NATO</dc:subject><dc:subject>NATOVA TELESA</dc:subject><dc:subject>NOVI STRATEŠKI KONCEPT (NSK)</dc:subject><dc:subject>VOJAŠKE OPERACIJE</dc:subject><dc:subject>MIROVNE OPERACIJE</dc:subject><dc:subject>RESOLUCIJE VARNOSTNEGA SVETA ZDRUŽENIH NARODOV</dc:subject><dc:description>PRISTOJNOSTI POLITIČNIH, VOJAŠKIH IN DRUGIH TELES NATO PRI ODLOČANJU IN IZVAJANJU VOJAŠKIH OPERACIJ – PRIMERI JUGOSLAVIJE, IRAKA, AFGANISTANA IN LIBIJE
Organizacija Severnoatlantske pogodbe – NATO (North Atlantic Treaty Organization) je mednarodno vojaško-politična organizacija, ki predstavlja čezatlantsko vez – povezavo varnosti v Severni Ameriki z varnostjo v Evropi. Kolektivna prizadevanja članic so v podporo skupnim varnostnim interesom. Spreminjanje razmer v mednarodnem varnostnem okolju je narekovalo tudi prilagajanje zveze. Njen obstoj je povezan z njeno večnamenskostjo in prilagodljivostjo spremembam v okolju.
Severnoatlantsko zavezništvo je bilo ustanovljeno 4. aprila 1949 z Washingtonsko pogodbo med 12 državami članicami, ki so k njej pristopile prostovoljno, na podlagi javne razprave in ustreznega parlamentarnega postopka. Leta 2012 je v zvezo NATO vključenih 28 držav članic. Pogodba podpira njihove individualne pravice ter mednarodne obveznosti v skladu z 51. členom Ustanovne listine Združenih narodov. Ključni členi Severnoatlantske pogodbe so: 4., 5. ter 6. člen. 
V času svojega obstajanja je Nato za svoje delovanje oblikoval in sprejel več strateških konceptov. Zadnji je bil sprejet novembra 2010. S spreminjanjem vloge Nata se spreminjajo in s tem širijo tudi njegove pristojnosti. V času hladne vojne in sovjetske nevarnosti je bila v ospredju vojaško-obrambna naravnanost. Po koncu hladne vojne in razširitvah pa je zavezništvo omogočilo mirnodobno sodelovanje med državami podpisnicami tako na vojaškem kot tudi na političnem, gospodarskem, znanstvenem, omejeno celo na kulturnem področju. Njegov namen je poleg zagotavljanja varnosti svojim članicam, prispevati k miru, stabilnosti, sodelovanju in demokratičnemu razvoju tudi na drugih celinah v evroatlantskem prostoru in s tem prispevati k svetovnemu miru. Dejavnosti Organizacije severnoatlantske pogodbe so podprte z zapleteno civilno in vojaško strukturo. Delovna telesa, ki se ustanavljajo in spreminjajo glede na obseg in potrebe, imajo določene pristojnosti in naloge. Slovenija je v Natu od leta 2004 ter sodeluje s predstavniki v delovnih telesih. Ima svoje obveznosti in pristojnosti. Slovenska vojska se vključuje v mednarodne operacije in misije Nata.
Kot organizacija za kolektivno samoobrambo in varnostno sodelovanje deluje zveza NATO pod vodstvom Varnostnega sveta OZN ali vsaj usklajeno z njim. Pri različnih posegih v primeru kriz izven ozemlja zavezništva gre za naloge izven določil 5. člena Severnoatlantske pogodbe. Mirovne operacije obravnavajo v Natu kot del kriznega upravljanja. Ustanovili so sile za posredovanje, ki so v stalni visoki pripravljenosti. Posredovanja, ki so potekala izven območij držav članic zavezništva, so tudi posredovanja v Jugoslaviji, Iraku, Afganistanu in Libiji. Natovi posegi, ki niso povezani s kolektivno obrambo, niso nezakoniti, če so v skladu z odločitvami VS ZN. Problem legalnosti posega Nata pa se pojavi ob posredovanjih, ki nimajo jasnega mandata VS ZN za operacijo.
Natovi vojaški napadi v Bosni in Hercegovini, Afganistanu in Libiji so bili izvedeni na podlagi resolucij VS ZN. Oborožena akcija zoper Zvezno republiko Jugoslavijo v zvezi s položajem na Kosovu ni imela mandata VS ZN. Pomoč Natovih sil Makedoniji pri razoroževanju Osvobodilne vojske Kosova in skupin albanskih skrajnežev prav tako ni imela podlage v mandatu ZN. Brez predhodne odobritve VS ZN je bila tudi invazija Amerike in Velike Britanije na Irak, pri kateri Nato kot organizacija ni imel nobene vloge pri odločitvi za izvedbo napada in nekatere članice zveze ga tudi niso podprle.  Dodatne zaščite Turčiji pred morebitnimi zračnimi napadi Iraka ni odobril Severnoatlantski svet, ki je najvišje politično telo za odločanje in posvetovanje v zvezi Nato, ker so temu nasprotovale tri članice zavezništva. Sklep o ukrepih za zaščito Turčije je sprejel Komite za obrambno načrtovanje Nata. Slednje nakazuje problem znotraj zavezništva v zvezi z odločanjem ob posegu izven območja držav član</dc:description><dc:publisher>[D. Knez]</dc:publisher><dc:date>2012</dc:date><dc:date>2012-10-08 19:14:40</dc:date><dc:type>Diplomsko delo</dc:type><dc:identifier>38668</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 341(043.2)</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 4436779</dc:identifier><dc:identifier>NUK URN: URN:SI:UM:DK:SVTHFEJZ</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
