<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Oživljanje podprto s telefonskimi navodili dispečerja - temeljni člen v verigi preživetja</dc:title><dc:creator>Kešpert,	Branko	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Križmarić,	Miljenko	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>nenadni zastoj srca</dc:subject><dc:subject>agonalno dihanje</dc:subject><dc:subject>navodila za oživljanje</dc:subject><dc:subject>preživetje</dc:subject><dc:description>Uvod: Dispečerska služba v zdravstvu je pomemben sestavni del verige preživetja in ima pomembno vlogo pri zgodnjem prepoznavanju nenadnega zastoja srca (NZS) na terenu. Z zgodnjo identifikacijo problema pri bolniku lahko dispečer zagotavlja kratke dostopne čase ekip nujne medicinske pomoči (NMP), očividcem poda navodila za izvajanje TPO in s tem prispeva k večjemu preživetju bolnikov. 
Raziskovalne metode: V raziskovalnem delu smo uporabili kvantitativno metodologijo. Najprej smo opravili Utstein analizo primerov NZS, pri katerih so ekipe PHE pristopile k oživljanju. Nato smo opravili retrospektivno raziskavo pri izbrani skupini 98 bolnikov z NZS pred očividci v PHE Celje v obdobju treh let. Pri izbranih bolnikih smo analizirali podatke iz zapisnikov o nujni intervenciji in tonske zapise pripadajočih nujnih telefonskih klicev ter ugotavljali značilnost njihovega vpliva na preživetje bolnikov do prihoda v bolnišnico.
Rezultati: V izbrani skupini 98 bolnikov z NZS v PHE Celje je bilo 63 % moških.  Moški so bili v povprečju mlajši (65 ± 13 let) kot ženske (72 ± 12 let). Dispečerji so dosegali pričakovani odzivni čas v 86,7 %, povprečni reakcijski čas je znašal 84 ± 76 sekund. Od skupaj 41 bolnikov z agonalnim dihanjem so navodila za oživljanje podali v 26,8 % primerih. Očividci so na podlagi podanih navodil pristopili k oživljanju v 53,3 %, medtem ko so brez navodil pristopili le še v 20,7 %. Če so  očividci oživljali, je ROSC pri bolnikih znašal 48,6 %, brez oživljanja pa le 28,6 %.
Sklep: Dispečerji ob NZS niso dosegali priporočenih standardov v odzivnih in reakcijskih časih. Ob prisotnem agonalnem dihanju se značilno niso odločali za podajanje navodil za TPO. Očividci so na podlagi podanih navodil za TPO pogosteje pristopili k oživljanju. Na preživetje bolnikov do prihoda v bolnišnico so značilno vplivali kratki odzivni časi dispečerja, kratki dostopni časi ekip PHE, dogodki v mestu, začetni srčni ritem VT/VF in oživljanje očividcev na podlagi podanih navodil.            </dc:description><dc:publisher>[B. Kešpert]</dc:publisher><dc:date>2013</dc:date><dc:date>2013-07-14 12:19:39</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>41059</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 616.1-083.98(043.2)</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 1933732</dc:identifier><dc:identifier>NUK URN: URN:SI:UM:DK:N0XRPOET</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
