<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>ORGANIZACIJSKI DEJAVNIKI SOCIALNO VARSTVENEGA UKREPA POSVOJITVE OTROK IN NJIHOVA PROTISLOVNOST</dc:title><dc:creator>Bevc,	Viktorija	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Ovsenik,	Marija	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>organizacijski dejavniki</dc:subject><dc:subject>posvojitev</dc:subject><dc:subject>korist otroka</dc:subject><dc:subject>priprava na posvojitev</dc:subject><dc:subject>neplodnost para</dc:subject><dc:subject>protislovje posvojitve</dc:subject><dc:description>V doktorski disertaciji smo skozi celoten analitično raziskovalni del sledili namenu posvojitve v Sloveniji in protislovju samega socialno varstvenega ukrepa pomoči otroku. Rezultati so pokazali, da obstaja v sedanji organizaciji posvojitve otrok vrsta spregledanih dejavnikov, ki vplivajo na strokovno ravnanje v smeri protislovja posvojitve in tako ni omogočeno, da bi posvojitev optimalno sledila koristi otroka. Pomenljiv je tudi podatek raziskave, da sedanja organizacija posvojitev pri nas ne omogoča strokovnemu delavcu ustreznega znanja in usposobljenosti za kakovostno izpeljavo posvojitve. Prav tako ne omogoča bodočim posvojiteljem ustreznih informacij, znanja in usposobljenosti za kakovostno odločitev glede posvojitve, posvojencu in posvojiteljskim staršem pa ne omogoča podpore po posvojitvi. Bodoče posvojitelje pušča brez ustreznih informacij in motivacijskega poriva za vključitev v skupinsko pripravo na posvojitev otroka, ob stran vsej posvojiteljski dejavnosti pa je postavljena tudi pomoč biološkim staršem posvojenca.
Ugotovitve doktorske disertacije kažejo, da sedanja organizacijska izvedba posvojitve otrok pri nas ne upošteva dejavnikov, ki so napovedniki uspešnosti posvojitve in tudi ne sledi sodobni strokovni doktrini. Rezultati porajajo vrsto nerazumljivih dilem in protislovij.
Na eni strani velika večina strokovnih delavcev izraža, da razumejo, kako pomembne so za posvojenega otroka skupinske priprave bodočih posvojiteljev na posvojitev, na drugi strani praksa kaže, da isti strokovni delavci dajejo otroke v posvojitev parom brez ustreznih priprav. Tako njihova izražena mnenja o tem, kako pomembna da je priprava, vzbujajo dvom, saj porajajo bistveno protislovje, ki pomeni odmik od prvenstvenega namena posvojitve. Prav tako je z upoštevanjem neplodnosti in njenih posledic v postopku posvojitve. Rezultati pokažejo visoko stopnjo ozaveščenosti o pomembnem vplivu nepredelane bolečine zaradi neplodnosti in njenih posledic, torej o stiski, ki jo doživlja neploden par, hkrati pa rezultati pokažejo, da strokovni delavci kljub temu ne svetujejo, naj si poiščejo psihosocialno pomoč zaradi posledic neplodnosti, da bi s posvojenim otrokom lažje vzpostavili družinsko skupnost. Kljub poznavanju posledic, jim strokovni delavci brez priprave dodeljujejo otroke v posvojitev. Tudi njihovo večinsko mnenje, da je posvojitev pomoč otroku brez staršev, nakazuje protislovje v primeru posvojitve, ko potrebe bodočih posvojiteljev postavijo kot prvenstveno upoštevane pri naših posvojitvah in hkrati na načelni ravni menijo, da se s posvojitvijo sledi koristi otroka. Rezultati tudi kažejo, da strokovni delavci s posvojitvijo pomagajo paru rešiti bolečo situacijo neplodnosti in odpraviti strah in dolgočasje, ki ga prinaša življenje brez otroka, da prevzemajo rešiteljsko vlogo za par brez otroka. Otroka na ta način instrumentalizirajo.
Protislovnost organizacijskih dejavnikov posvojitve v Sloveniji, ki smo ji sledili z rezultati raziskave, je teoretska konceptualna osnova za raziskovanje protislovnosti organizacijskih modelov posvojitve drugod v svetu, hkrati pa inicira variable, na katere moramo biti pozorni v postopku posvojitve otroka, še posebej, ko gre za posvojitev otroka s strani parov in posameznikov, ki imajo izkušnjo neplodnosti.
Rezultati doktorske disertacije ponujajo na aplikativni ravni izvirno rešitev za tak model organizacije posvojitev, ki vključuje organizacijske dejavnike, kakršnih do sedaj v slovenski praksi, kot tudi v praksi v svetu, še ni vključeval. Posebej širi možnosti za dograjevanje modela priprave na posvojitev, ki ga hkrati tudi izpostavi kot pomembnejši člen pri izvedbi socialno-varstvenega ukrepa za otroka in od katerega je pogosto odvisen uspeh posvojitve. S tem ponuja nadgradnjo doktrine ne le strokovnega dela na področju posvojitev otrok, da se teorija in praksa posodobi ter obrne od tradicionalnih pristopov k sodobnejšim, otroku koristnejšim, pač pa pomeni tudi doktrinarno nadgradnjo spoznanj znanstvene misli na področju posvojitve o</dc:description><dc:date>2014</dc:date><dc:date>2014-06-13 12:19:14</dc:date><dc:type>Doktorska disertacija</dc:type><dc:identifier>44664</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 7371283</dc:identifier><dc:identifier>NUK URN: URN:SI:UM:DK:01XULDPS</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
