<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Vpliv topoloških lastnosti kompleksnih mrež in dinamičnih lastnosti sklopljenih celičnih oscilatorjev na kolektivno dinamiko</dc:title><dc:creator>Markovič,	Rene	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Marhl,	Marko	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Gosak,	Marko	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>kompleksne mreže</dc:subject><dc:subject>funkcionalne mreže</dc:subject><dc:subject>topološke lastnosti</dc:subject><dc:subject>dinamika</dc:subject><dc:subject>sklopljeni oscilatorji</dc:subject><dc:subject>sinhronizacija</dc:subject><dc:subject>disipativnost</dc:subject><dc:subject>fleksibilnost</dc:subject><dc:description>Doktorska disertacija zajema raziskave na področju kolektivne dinamike mrežno sklopljenih oscilatorjev. Razdeljena je na dva dela. V prvem delu analiziramo, kako dinamične lastnosti oscilatorjev in struktura mreže sovisno vplivata na kolektivno dinamiko. Pokažemo, da je kolektivna dinamika fleksibilnih oscilatorjev najbolje koordinirana, ko so oscilatorji povezani v primeru široko skalno mrežo. Oscilatorji z močno disipativno dinamiko, ki implicira rigidnost, pa dosežejo najvišjo raven sinhronizacije v skalno neodvisnih mrežah. Pojav analitično razložimo in rezultate ponazorimo z različnimi matematičnimi modeli, ki vključujejo tako zvezne kakor tudi diskretne oscilatorje, ter izkazujejo različne stopnje dinamične kompleksnosti. Pri analizi kolektivne dinamike upoštevamo tudi hitrost širjenja signalov med vozlišči v mreži. Ugotovimo, da obstaja tako optimalna mrežna topologija kakor tudi optimalna hitrost širjenja signalov med vozlišči mreže, pri kateri je raven kolektivne sinhronizacije najvišja. Ugotovitve in metodologijo iz naših teoretičnih študij v drugem delu disertacije apliciramo na sistem povezanih celic beta v Langerhansovih otočkih trebušne slinavke miši, ki predstavlja z vidika fiziologije metabolnih procesov izredno pomemben predmet preučevanja. Mrežno povezane celice beta, katerih poglavitna naloga je izločanje inzulina in s tem uravnavanje koncentracije glukoze v krvi, analiziramo ob podpori eksperimentalnih podatkov, izmerjenih pri različnih koncentracijah glukoze. Naši rezultati kažejo, da se celice beta povezujejo v lokalne funkcionalne skupnosti. Njihova segregiranost pa se v splošnem manjša z naraščajočo koncentracijo glukoze. S postopnim povečevanjem koncentracije glukoze postanejo v otočku tudi vse bolj izražene lastnosti široko skalnih mrež malega sveta. S tem rezultati doktorske disertacije prispevajo k razlagi fiziološkega pomena učinkovitost mrežne povezanosti celic beta in nakazujejo možnosti patoloških sprememb, ki so posledica sprememb v medcelični komunikaciji.</dc:description><dc:publisher>R. Markovič]</dc:publisher><dc:date>2015</dc:date><dc:date>2014-12-11 17:23:30</dc:date><dc:type>Doktorsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>47041</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 530.182:517.17(043.3)</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 21140488</dc:identifier><dc:identifier>NUK URN: URN:SI:UM:DK:DLJV1PDV</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
