<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Ukrepi proti sekundarni viktimizaciji otrok v kazenskem postopku</dc:title><dc:creator>Habič,	Urša	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Zgaga Markelj,	Sabina	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>kazenski postopki</dc:subject><dc:subject>otroci</dc:subject><dc:subject>viktimizacija</dc:subject><dc:subject>sekundarna viktimizacija</dc:subject><dc:subject>diplomske naloge</dc:subject><dc:description>Sekundarna viktimizacija se pojavi, ko žrtev prvič vstopi v stik s policijo in kasneje s sodnim sistemom. Kaže se skozi negativne reakcije okolja in različnih državnih organov, čeprav nanjo vplivajo tudi drugi dejavniki, kot so razumevanje pravnih pojmov in pravnega sistema, izpostavljenost večkratnim intervjujem, dolgi sodni postopki, izid sojenja ter pričanje v sodni dvorani. Sekundarni viktimizaciji so še posebno izpostavljene tako imenovane izredno ranljive skupine, v katere spadajo tudi otroci. 

V diplomski nalogi smo z pomočjo retrospektivno deskriptivne metode pregleda literature izpostavili najpogostejše ali najkontroverznejše ukrepe, ki jih uporabljajo Združene države Amerike za dobrobit otrok v kazenskem postopku, kot so predhodne priprave na pričanje, prisotnost podporne osebe, uporaba anatomskih lutk, prikaz posnetih pričanj in uporaba CCTV kamere za namene pričanja v živo, ter predstavili njihove prednosti ter slabosti. Poleg tega smo pa tudi pregledali zakonodajo te države, kako le-ta ureja uporabo teh ukrepov in pod kakšnimi pogoji. Ker Slovenija ne uporablja veliko ukrepov za zmanjševanje sekundarne viktimizacije, smo predstavili vse, ki zadevajo sodelovanje otrok v kazenskem postopku, v tem primeru prisotnost osebe, ki ji otrok žrtev ali priča zaupa, prepoved neposrednega zaslišanja otrok žrtev, napotitev pooblaščenca, izključitev javnosti iz glavne obravnave ter odstranitev obdolženca in izpostavili probleme, ki pri uporabi naštetih ukrepov nastanejo. 

Čeprav ZDA uporablja veliko več ukrepov, le-ti niso tako drugačni od slovenskih, saj lahko vidimo med njimi kar nekaj podobnosti. Obe državi dovoljujeta prisotnost podporne osebe, odstranitev ali zakritost obdolženca med pričanjem mladoletne priče in izključitev javnosti iz glavne obravnave v skrajnih primerih. Za druge ukrepe, ki jih ZDA uporablja, mi pa ne, pa smo ugotovili, da je njihova implementacija popolnoma možna, čeprav pri tem nastanejo nekateri problemi, večinoma finančne ali tehnične narave. 

V slovenski zakonodaji bi bilo potrebno le spremeniti nekatere člene Zakona o kazenskem postopku [ZKP] ali dodati nove, da bi dovolili uporabo novih ukrepov, uvesti usposabljanje strokovnjakov, tako za izpraševanje otrok kot za pravilno uporabo ukrepov in nakupiti opremo, ki bi se uporabljala izključno za potrebe izpraševanja otrok.</dc:description><dc:publisher>U. Habič]</dc:publisher><dc:date>2015</dc:date><dc:date>2015-07-06 11:08:00</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>48587</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 343.1(043.2)</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 3000298</dc:identifier><dc:identifier>NUK URN: URN:SI:UM:DK:LEJPQRSB</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
