<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Postopek predaje tujca, ki zaprosi za mednarodno zaščito, tretji državi</dc:title><dc:creator>Mikerevič,	Marko	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Sotlar,	Andrej	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Modic,	Maja	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>tujci</dc:subject><dc:subject>mednarodna zaščita</dc:subject><dc:subject>azilni sistem</dc:subject><dc:subject>azilni postopki</dc:subject><dc:subject>dublinski postopek</dc:subject><dc:subject>policija</dc:subject><dc:subject>diplomske naloge</dc:subject><dc:description>Postopek predaje tujca, ki zaprosi za mednarodno zaščito, varni tretji državi, se v Republiki Sloveniji trenutno ne izvaja od leta 2013, čeprav ga v področni slovenski zakonodaji še vedno najdemo. A, ker je težko podati strokovno kritiko na postopek, ki se praktično ne izvaja, smo zaradi podobnosti s postopkom predaje prosilca varni tretji državi, vzporedno analizirali še t. i. dublinski postopek. Gre za dva postopka, ki imata temelje v evropski sekundarni zakonodaji, s katerima se vzpostavlja sistem odgovornosti za obravnavo prosilca za mednarodno zaščito na državnih nivojih. Skupna evropska zakonodaja sicer stremi k poenotenju teh postopkov med državami članicami Evropske unije in skuša vzpostaviti enotni azilni sistem, vendar ji pri praktični izvedbi teh postopkov ne uspeva. Ta neuspeh se odraža v neharmonizirani izvedbi teh postopkov med državami članicami in zagotavljanju neenakega varstva pravic prosilcev. Neharmoniziranost postopkov in posledično zagotavljanje različnih pravic prosilcev smo prikazali in dokazali s citati relevantnih pisnih virov in poznavanjem lastne problematike. Dejanske odklone med državami članicami v zagotavljanju pravic prosilcev pa smo dokazali z intervjujem, ki smo ga opravili z anonimnim prosilcem za mednarodno zaščito, v procesu dublinskega postopka. V nalogi smo povzeto iz vseh ugotovitev prišli do zaključka, da se je varstvo pravic prosilcev za mednarodno zaščito v tretjih varnih državah bistveno izboljšalo po zagotavljanju standardov, ki se po evropski zakonodaji zahtevajo za varno tretjo državo. Med tem ko ostaja v državah članicah, ki same po sebi veljajo za prosilce mednarodne zaščite varne države, različen nivo zagotavljanja varstva pravic prosilcev.</dc:description><dc:publisher>M. Mikerevič]</dc:publisher><dc:date>2015</dc:date><dc:date>2015-07-28 10:33:55</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>53803</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 341.43+351.756(043.2)</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 3018986</dc:identifier><dc:identifier>NUK URN: URN:SI:UM:DK:6MHBOUZQ</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
