<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>PSIHOLOŠKA PARADIGMA UVAJANJA INZULINSKE TERAPIJE</dc:title><dc:creator>Gorenjak,	Mario	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Tomažič,	Jožefa	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Čokolič,	Miro	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>sladkorna bolezen</dc:subject><dc:subject>inzulin</dc:subject><dc:subject>pacienti</dc:subject><dc:subject>psihosocialni vidik</dc:subject><dc:description>Teoretična izhodišča: Pacienti s sladkorno boleznijo, ki potrebujejo inzulinsko zdravljenje doživljajo strah in negotovost, zaradi negativnih vidikov inzulinske terapije kot so: hipoglikemija, strah pred iglami, bolečina ob zbadanju z iglo in dvomi glede doziranja ter časa aplikacije inzulina. V kombinaciji z možnostjo pojava akutnih in kroničnih zapletov, ti dejavniki predstavljajo psihosocialno breme za diabetike. Namen diplomskega dela je bil izpostaviti psihosocialni vidik uvajanja inzulinske terapije, ugotoviti s kakšnimi težavami se srečajo diabetiki, ko jim je prvič predpisana inzulinska terapija in predstaviti vlogo medicinske sestre v procesu uvajanja inzulinske terapije.
Metodologija raziskovanja: Metodo deskripcije z analizo domače in tuje literature smo uporabili za teoretični opis sladkorne bolezni, inzulinske terapije in smernic za uvajanje inzulinske terapije z upoštevanjem psihosocialnega vidika. Za empirični del diplomskega dela smo uporabili kvantitativno raziskovanje z metodo anketiranja. Ugotavljali smo, s kakšnimi psihosocialnimi težavami, strahovi in dilemami se soočajo pacienti, ko jim prvič uvedemo inzulin. V čakalnici diabetološke ambulante UKC Maribor smo anketirali 50 pacientov, ki si aplicirajo inzulin. 
Rezultati: Ugotovili smo, da je bilo 60 % anketiranih ob uvedbi inzulinske terapije splošno prestrašenih in zaskrbljenih, 66 % jih je uvedbo inzulina videlo kot poslabšanje bolezni, 60 % jih je bilo strah hipoglikemije, 100 % jih je ob uvedbi inzulina dobilo dovolj informacij s strani zdravstvenega tima in 58 % anketiranih si najraje aplicira inzulin v prostoru, ki omogoča zasebnost. 96 % anketiranih se zaradi potrebe po inzulinu ne počuti diskriminirano. 
Sklep: Sladkorna bolezen in inzulinska terapija zahtevata velike spremembe v življenjskem slogu diabetika. Diabetiki si želijo, da bi bilo več pozornosti pri obravnavi namenjeni psihološki podpori. Medicinska sestra pri obravnavi pacienta s sladkorno boleznijo deluje kot vzgojiteljica in pacientov zagovornik, ter upošteva psihosocialno breme sladkorne bolezni in negativne vidike inzulinske terapije. V obravnavi spoštuje pacientovo zasebnost, pravico do samoodločanja in pravico do izbire lastnega življenjskega sloga.</dc:description><dc:publisher>[M. Gorenjak]</dc:publisher><dc:date>2015</dc:date><dc:date>2015-08-14 09:59:05</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>53951</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 616.3(043.2)</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 2144676</dc:identifier><dc:identifier>NUK URN: URN:SI:UM:DK:AZKJEAQR</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
