<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Učinki dolgotrajnega tretiranja s sildenafil citratom na produkcijo testosterona starih samcev laboratorijskih podgan</dc:title><dc:creator>Šarlah,	Karmen	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Lipovšek,	Saška	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>Leydigove celice</dc:subject><dc:subject>sildenafil citrat</dc:subject><dc:subject>testosteron</dc:subject><dc:subject>StAR</dc:subject><dc:subject>solubilna gvanilil ciklaza</dc:subject><dc:subject>struktura celic</dc:subject><dc:description>Namen magistrske naloge je bil raziskati učinke dolgotrajnega in vivo tretiranja starih samcev laboratorijskih podgan s sildenafil citratom (zaviralec fosfodiesteraze tipa 5, PDE5) na produkcijo testosterona. Raziskave so potekale v laboratoriju na Naravoslovni-matematični fakulteti Univerze v Novem Sadu od januarja do julija 2015. Zanimalo nas je, ali se s starostjo zmanjšuje koncentracija serumskega testosterona in kako šestmesečno tretiranje s sildenafil citratom vpliva na produkcijo androgenov, nitritov in ključnega proteina, ki sodeluje pri sintezi androgenov, tj. steroidogenega akutno regulatornega proteina (StAR), ter encima solubilna gvanilil ciklaza (sGC-ß1), ki sintetizira cGMP. Analizirali smo ultrastrukturo Leydigovih celic netretiranih in tretiranih osebkov. Po šestmesečnem tretiranju s sildenafil citratatom (1,25  mg/kg telesne mase), smo podgane žrtvovali in merili koncentracije preiskovanih spremenljivk v serumu, testikularni intersticijski tekočini (TIF) in Leydigovih celicah. S transmisijsko elektronsko mikroskopijo smo pregledali ultratanke tkivne rezine. Rezultati so bili skladni z navedbami v literaturi. Koncentracija androgenov se je s starostjo na splošno zniževala, medtem ko so se pri tretiranih osebkih te vrednosti bistveno povečale. Koncentracija nitritov se je s starostjo osebkov zviševala, po tretiranju pa zniževala. Koncentracija StAR se je po tretiranju povečala, medtem ko je koncentracija sGC-ß1 upadla. Vidne so bile tudi spremembe v ultrastrukturi Leydigovih celic; v tretiranih osebkih je s starostjo plazmalema postajala vse bolj gladka, z manj izrastki in v citoplazmi je bilo manj endoplazmatskega retikuluma kot v citoplazmi mlajših osebkov. V vseh tretiranih samcih, mlajših in starejših, smo opazili povečane mitohondrije zaradi večje steroidogene aktivnosti celic. Plazmalema Leydigovih celic mlajših tretiranih osebkov je bila mestoma diferencirana v izrastke, ki niso bili tako izraziti kot pri netretiranih osebkih iste starosti. Plazmalema celic starejših tretiranih osebkov je bila nediferencirana, tako da je bil rob celice videti gladek. V citoplazmi Leydigovih celic ostarelih tretiranih in netretiranih osebkov so bili prisotni elektronsko gosti lipidni vključki.</dc:description><dc:publisher>[K. Šarlah]</dc:publisher><dc:date>2016</dc:date><dc:date>2016-08-08 11:00:36</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>61467</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 615.2:612.616.31(043.2)</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 22714888</dc:identifier><dc:identifier>NUK URN: URN:SI:UM:DK:YCJ2EIBX</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
