<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>UVAJANJE PALIATIVNE OSKRBE V DOM UPOKOJENCEV</dc:title><dc:creator>Šmelcer,	Irma	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Pišlar,	Milena	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Fekonja,	Zvonka	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>paliativna oskrba</dc:subject><dc:subject>paliativna zdravstvena nega</dc:subject><dc:subject>komunikacija</dc:subject><dc:subject>svojci</dc:subject><dc:subject>družinski sestanek.</dc:subject><dc:description>V diplomskem delu so predstavljeni paliativna zdravstvena nega kot integralni del paliativne oskrbe bolnikov z napredovalo kronično neozdravljivo boleznijo, vključevanje paliativne obravnave v domove starejših občanov in vloga svojcev pri izvajanju paliativne oskrbe. V empiričnem delu smo želeli ugotoviti, ali se člani negovalnega tima čutijo usposobljeni za delo z bolnikom z napredovalo kronično neozdravljivo boleznijo ter ali čutijo potrebo po vključitvi paliativne oskrbe v dom upokojencev. V raziskavi smo uporabili kvantitativno metodologijo in metodo anketiranja v obliki vprašalnika. Anketni vprašalnik je vseboval 15 vprašanj zaprtega, odprtega in polodprtega tipa. V raziskavo je bilo vključenih 45 anketirancev, potekala je v mesecu avgustu 2016 v enem izmed domov upokojencev. V vzorec se je uvrstilo 36 pravilno izpolnjenih anketnih vprašalnikov, kar predstavlja 80 % realizacijo. Rezultati so predstavljeni pisno in v obliki tabel s pomočjo računalniškega programa Microsoft Excel, kjer smo kot statistično metodo uporabljali frekvenčno analizo. Raziskava je pokazala, da so potrebe po paliativni oskrbi prepoznane, žal pa je prepoznana tudi problematika. Pomanjkanje specifičnega znanja, izobraževanj ter organizirane povezanosti na vseh nivojih zdravstva ne morejo zadostiti vse večjim potrebam stanovalcev z napredovalo kronično neozdravljivo boleznijo. Dodaten problem predstavlja kadrovska podhranjenost zdravstveno negovalnega osebja. Ob odsotnosti zdravnika je zdravstveno negovalno osebje prepuščeno samim sebi ter svojcem, ki gojijo različna pričakovanja in poslabšanja zdravstvenega stanja svojih ljubljenih sprejemajo zelo različno. Posledično pa se tako dodatno bremeni dežurne zdravniške službe, le – te pa ob napotitvah naprej,  bremenijo bolnišnice. Nujno in neizogibno bo potrebno izboljšati obveščenost oziroma seznanjenost stanovalca in svojcev z napredovalo boleznijo, prognozo in pričakovanji. Sprejemanje slabe diagnoze in še slabše prognoze je prav gotovo izredno težka situacija, vendar bi pravočasni družinski sestanki tako sprejemanje prav gotovo olajšali. Pričakovanja bi bila realnejša, trenutki stanovalcev z razumevajočimi svojci pa neprecenljivi.</dc:description><dc:publisher>[I. Šmelcer]</dc:publisher><dc:date>2016</dc:date><dc:date>2016-09-11 21:36:34</dc:date><dc:type>Diplomsko delo</dc:type><dc:identifier>63458</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 364:616-036.8-053.9(043.2)</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 2273700</dc:identifier><dc:identifier>NUK URN: URN:SI:UM:DK:NKM2AMYL</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
