<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Samoprijava v davčnem postopku</dc:title><dc:creator>Žehelj,	Maša	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Škof,	Bojan	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>Davčno pravo</dc:subject><dc:subject>davčni postopek</dc:subject><dc:subject>davčna samoprijava</dc:subject><dc:subject>privilegij zoper samoobtožbo</dc:subject><dc:subject>davčni prekršek</dc:subject><dc:subject>davčno kaznivo dejanje</dc:subject><dc:description>V magistrski nalogi se ukvarjam z institutom s področja davčnega prava, in sicer z davčno samoprijavo. 
Ta institut je bil v našo zakonodajo sprejet z novelo Zakona o davčnem postopku - ZdavP-2B, leta 2005. Urejen je v 55. in 63. členu ZDavP-2, zakon pa sicer samega pojma ne definira. 
V nalogi skušam ugotoviti, ali bi se oprostitev na prekrškovni ravni morala raztegniti tudi na kazensko pravo, s čimer bi se onemogočilo, da se zavezanec z uporabo instituta davčne samoprijave inkriminira za kaznivo dejanje davčne zatajitve po 249. členu Kazenskega zakonika (KZ-1).
Ugotovljeno je bilo, da število davčnih samoprijav z leti, odkar je bil institut sploh sprejet v našo zakonodajo, narašča, s čimer se tudi polni proračun, ki se drugače ne bi.</dc:description><dc:publisher>M. Žehelj]</dc:publisher><dc:date>2017</dc:date><dc:date>2017-12-13 14:23:14</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>69238</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 336.225.611(043.3)</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 5528875</dc:identifier><dc:identifier>NUK URN: URN:SI:UM:DK:YLKGZT73</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
