<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Odnos študentov do obravnave hospitaliziranih otrok</dc:title><dc:creator>Bosilj,	Martin	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Kegl,	Barbara	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Viher,	Monika	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>Komunikacija</dc:subject><dc:subject>klinično usposabljanje</dc:subject><dc:subject>medicinska sestra</dc:subject><dc:subject>družina</dc:subject><dc:subject>hospitalizacija.</dc:subject><dc:description>Teoretična izhodišča: Dober  medosebni odnos ima velik pomen pri zagotavljanju kakovostne in celovite zdravstvene nege. Na vzpostavitev dobrega odnosa med študenti, otrokom, starši/skrbniki ter zdravstvenimi delavci vpliva več različnih dejavnikov, ki so medsebojno povezani, vendar med njimi najbolj izstopa pomanjkljiva komunikacija. Z pomanjkljivo  komunikacijo se študenti nemalokrat srečujejo med opravljanjem kliničnega usposabljanja, še posebej na pediatričnem področju.  
Raziskovalne metode: Uporabili smo deskriptivno metodo dela in kvantitativno metodologijo raziskovanja. Pri izdelavi vprašalnika smo si pomagali s teorijo Calliste Roy “adaptacijski model”. Za zbiranje in urejanje podatkov smo  uporabili urejevalnik besedil Microsoft Word in Excel ter podatke nato predstavili tabelarno. Anketiranje smo izvedli s pomočjo odprtokodne aplikacije EnKlikAnketa.
Rezultati: V raziskavi je sodelovalo 100 študentov. 92% anketirancev  meni, da imajo študenti konkreten odnos in pristop pri obravnavi hospitaliziranih otrok. Anketiranci si želijo več usposabljanja za boljše komunikacijske spretnosti, saj jih 48%  meni, da v simuliranem okolju na fakulteti niso pridobili ustreznega znanja o načinu komuniciranja za vzpostavitev dobrega odnosa z otroki.
Diskusija in zaključek: Spoznali smo, da  vsi sodelujoči pri obravnavi otroka pomembno prispevajo k odnosu. Glavni krivec za poslabšanje odnosa leži v strahu, nezaupanju in pomanjkljivi komunikaciji. Dober odnos  je ključnega pomena pri obravnavi hospitaliziranega otroka.</dc:description><dc:publisher>[M. Bosilj]</dc:publisher><dc:date>2018</dc:date><dc:date>2018-06-15 19:26:41</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>70862</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 616-053.2(043.2)</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 2422948</dc:identifier><dc:identifier>NUK URN: URN:SI:UM:DK:DR5RFNXH</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
