<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Na koga so navezani predšolski otroci?</dc:title><dc:creator>Anžel,	Neli	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Cugmas,	Zlatka	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>psihološka raziskovanja</dc:subject><dc:subject>predšolski otrok</dc:subject><dc:subject>navezanost</dc:subject><dc:subject>objekt navezanosti</dc:subject><dc:subject>intervju</dc:subject><dc:description>Koncept objekta navezanosti ima v teoriji navezanosti poseben pomen. Objekt navezanosti ni samo bližnji partner, ampak je tudi oseba, h kateri se posameznik zateče, kadar potrebuje zaščito in podporo. Otrok se lahko naveže na vsako odraslo osebo, ki naklonjeno skrbi zanj. Več avtorjev (Ainsworth, 1991; Hazan in Shaver, 1994; Hazan in Zeifman, 1994; v Mikulincer in Shaver, 2007) omenja, da ima otrokov objekt navezanosti tri osrednje funkcije: otrok si želi njegove bližine, je varno izhodišče, ki otroku nudi varnost, ugodje, oporo in olajšanje, ter »varna baza«, ki otroku omogoča aktivacijo ostalih vedenjskih sistemov v varnem okolju. Poleg dolžine skupaj preživetega časa, ki ga otrok preživi z objektom navezanosti, na navezanost vpliva tudi kakovost njunega odnosa.
Erzar in Kompan Erzar (2011) sta zapisala, da v odnosu navezanosti pride do ujemanja otrokove potrebe po varnosti ter zaščiti in sposobnosti staršev, da nudijo ustrezen odgovor na te potrebe. Navezovalno vedenje je najbolj očitno, kadar je otrok v stiski.
Na koga so otroci v določenih situacijah (stres, tveganje, igra) navezani, sem raziskala s pomočjo intervjuja. Intervjuvala sem 50 otrok, starih od 4 do 6 let, in pridobila rezultate, s katerimi sem lahko potrdila vse tri hipoteze, ki sem jih oblikovala. Otroci so se v stresnih situacijah v večini odločili za mamo, saj je mama tista, ki je vedno tam, ko jo otrok potrebuje. Na vprašanja, ki so se nanašala na določeno tvegano situacijo, pa so v večini izbrali očeta, saj je on tisti, ki je otrokom vzor in avtoriteta ter se ničesar ne »boji«, je pogumen in se z njim počutijo varne. Za igro so otroci, ki imajo sorojence, v večini izbrali prav njih, tisti brez sorojencev pa sovrstnike, saj se lahko z njimi istovetijo. Redki so za igro izbrali domačo žival.</dc:description><dc:publisher>[N. Anžel]</dc:publisher><dc:date>2019</dc:date><dc:date>2019-05-22 20:41:47</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>73603</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 159.922.7-053.4(043.2)</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 24722184</dc:identifier><dc:identifier>NUK URN: URN:SI:UM:DK:QTHTXPE4</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
