<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Primerjava izračunanih in numeričnih rezultatov pri obravnavi molekule vodika</dc:title><dc:creator>Mlakar,	Tibor	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Bračko,	Marko	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Bren,	Urban	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>Schrödingerjeva enačba</dc:subject><dc:subject>molekula vodikovega iona</dc:subject><dc:subject>teorija molekulskih orbital</dc:subject><dc:subject>računski program Gaussian</dc:subject><dc:subject>ravnovesna razdalja</dc:subject><dc:subject>energija sistema</dc:subject><dc:description>V mnogih vejah teoretične kemije kot fizike zastavljene sisteme proučujemo z reševanjem Schrödingerjeve enačbe. Rešitvam te enačbe pravimo valovne funkcije, s katerimi lahko določimo vse bistvene parametre nekega sistema. Oblika členov Schrödingerjeve enačbe se spreminja skupaj z izbiro sistema, načeloma kompleksnejši kot je proučevani sistem zahtevnejše je reševanje omenjene enačbe.
V diplomskem delu smo iskali rešitve Schrödingerjeve enačbe za najenostavnejši analitično rešljiv sistem - molekulo vodikovega iona (H2+). Analitične rešitve smo poiskali v okviru teorije molekulskih orbital (MO), ki smo jih opisali z linearno kombinacijo atomskih orbital (“linear combination of atomic orbitals” - LCAO). Rešitve istega problema smo iskali tudi numerično, z računskim programom Gaussian, pri čemer smo za računanje uporabili tako semi-empirične kot ab initio metode. Rezultate vseh izračunov smo primerjali z eksperimentalno izmerjenimi vrednostmi. V drugem delu diplomske naloge smo analitično  iskali rešitve Schrödingerjeve enačbe za nekoliko večji sistem – molekulo vodika (H2). Zaradi pomankanja znanja novega sistema ni bilo možno obravnavati do konca.
Ugotovili smo, da enostaven analitični račun vodi do vrednosti za ravnovesno razdaljo in vezavno energijo, ki se v okviru 30-40% ujemata z eksperimentalnimi podatki. Pri numeričnih metodah se je izkazalo, da posamezne ab initio metode privedejo do podobnih rezultatov, prav tako tudi posamezne semi-empirične metode. Ugotovili smo, da je ujemanje rezultatov za ravnovesno razdaljo pri vseh numeričnih metodah znotraj 10% od eksprimentalnih vrednosti. Pri energijah je ujemanje nekoliko slabše, so pa dobljene vrednosti še vedno v okviru 20% proč od eksperimentalnih rezultatov. Edina izjema sta bili obe semi-empirični metodi, ki sta za izračunano energijo sistema dali popolnoma neprimerne rezultate.</dc:description><dc:publisher>[T. Mlakar]</dc:publisher><dc:date>2019</dc:date><dc:date>2019-09-01 01:25:12</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>74593</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 678.5(043.2)</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 22612246</dc:identifier><dc:identifier>NUK URN: URN:SI:UM:DK:HRKAAWPT</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
