<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Vpliv polimorfizma posameznega nukleotida  rs 4880 na genu  sod2  na sekundarno strukturo encima manganove superoksid-dismutaze</dc:title><dc:creator>Broz,	Matic	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Bren,	Urban	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Furlan,	Veronika	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>manganova superoksid-dismutaza</dc:subject><dc:subject>polimorfizem rs4880</dc:subject><dc:subject>mutacija Ala16Val</dc:subject><dc:subject>simulacije molekulske dinamike</dc:subject><dc:description>Reaktivne kisikove spojine so reaktivni prosti radikali, ki nastajajo kot stranski produkt presnove kisika pri celičnem dihanju. Čeprav škodujejo celicam in povzročajo t.i. oksidativni stres, igrajo pomembno vlogo pri celični signalizaciji in v imunskem odzivu, zato je konstanta koncentracija teh molekul ključna za pravilno delovanje celic. V mitohondriju, največjem viru kisikovih prostih radikalov, deluje encim MnSOD, ki katalizira razgradnjo superoksidnega aniona.
V magistrskem delu smo s pomočjo računalniških simulacij molekulske dinamike želeli ugotoviti, kako dimorfizem Ala16Val vpliva na sekundarno strukturo 24 aminokislin dolge mitohondrijske tarčne sekvence MnSOD, ki je ključna za uspešen transporta prekurzorske MnSOD v mitohondrijski matriks in posledično za uspešen transport MnSOD v mitohondrij, kjer le-ta opravlja svojo funkcijo.
Za načrtovanje treh modelov obeh variant smo uporabili predpostavljeno strukturo iz literature in spletni orodji za določevanje sekundarne strukture peptidov PEPFOLD3 in Phyre2. S pomočjo programa PyMOL in spletnega orodja H++ smo pripravili vhodne datoteke za poganjanje simulacij molekulske dinamike s programskim paketom GROMOS++.
Dobljeni rezultati kažejo, da sta najstabilnejša modela za obe varianti napovedana z orodjem Phyre2: dvakrat prekinjen α-heliks za alanin in neprekinjen α-heliks za valin, kot stabilna, pa sta se izkazala tudi modela, napovedana s PEPFOLD3. Rezultati za varianto z alaninom kažejo na α-heliks, katerega enkrat prekine zavoj. Rezultati za valin so deloma razdvojeni in kažejo, da je najbolj stabilen krajši α-heliks, kot ga je predvideval začetni model. Obe ugotovitvi sta tudi v skladu z literaturo, ki pravi, da imajo prekurzorske sekvence večinoma obliko amfifilnih α-heliksov. V svoji raziskavi smo ovrgli hipotezo, da sta strukturi, predpostavljeni v dosedanji literaturi, stabilni.</dc:description><dc:publisher>[M. Broz]</dc:publisher><dc:date>2019</dc:date><dc:date>2019-09-04 12:48:35</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>74707</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 575.224(043.2)</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 22688790</dc:identifier><dc:identifier>NUK URN: URN:SI:UM:DK:OHXVXCLM</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
