<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Rekonstrukcija funkcionalnih mrež iz dinamike pankreasnih celic beta</dc:title><dc:creator>Murko,	Jakob	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Marhl,	Marko	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Gosak,	Marko	(Komentor)
	</dc:creator><dc:creator>Stožer,	Andraž	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>celice beta</dc:subject><dc:subject>Langerhansov otoček</dc:subject><dc:subject>funkcionalna mreža</dc:subject><dc:subject>Rulkov model</dc:subject><dc:subject>celična heterogenost</dc:subject><dc:subject>korelacijski koeficient</dc:subject><dc:subject>pseudo-inverz kovariance.</dc:subject><dc:description>V magistrskem delu obravnavamo funkcionalno povezanost celic beta. Te celice se nahajajo v Langerhansovih otočkih v trebušni slinavki in so ključne pri uravnavanju koncentracije glukoze v krvi, saj ob povečani ravni glukoze v organizmu izločajo hormon inzulin. V prvi fazi dela dinamiko električno vzdraženih celic beta simuliramo z modelom, v drugi fazi pa se osredotočimo na analizo eksperimentalno izmerjene dinamike znotrajceličnega kalcija. Za opis dinamike posameznih celic uporabimo fenomenološki model, t.i. iterativno mapo Rulkova. Posamezne Rulkove oscilatorje med seboj povežemo v mrežo, s čimer simuliramo funkcijo presledkovnih stikov, s katerimi so povezane celice beta v realnem tkivu. Da bi naš večcelični model čimbolj približali realnemu obnašanju, vpeljemo tudi naključno in prostorsko definirano heterogenost celic. Na podlagi podatkov aktivnosti celic iz simulacij določimo funkcionalno povezanost le-teh. Predstavimo dve metodi določitve funkcionalne mreže, to je korelacijsko in metodo pseudo-inverza kovariance. Analiza simuliranih podatkov pokaže, da sta obe metodi zanesljivi, zato jih preizkusimo tudi na eksperimentalno pridobljenih podatkih, in sicer na in situ meritvah kalcijeve aktivnosti v svežih tkivnih rezinah mišje trebušne slinavke. Ugotovimo, da sta si funkcionalna mreža na podlagi simulacijskih in eksperimentalnih podatkov podobni, kar nam kaže na natančno obnašanje modela. Z analizo obeh funkcionalnih mrež ustvarjenih na podlagi eksperimentalnih podatkov lahko vsaj delno sklepamo na strukturo povezav presledkovnih stikov v opazovani plasti Langerhansovega otočka. Pomembna je tudi ugotovitev, da v funkcionalni mreži celic beta opazimo celice z nadpovprečnim številom povezav, tudi daljnosežnih, kar je v skladu z ugotovitvami preteklih raziskav.</dc:description><dc:publisher>[J. Murko]</dc:publisher><dc:date>2019</dc:date><dc:date>2019-09-12 15:18:15</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>74921</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 577(043.2)</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 24864776</dc:identifier><dc:identifier>NUK URN: URN:SI:UM:DK:AELX1YC4</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
