<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Primerjava nekaterih ekstrakcijskih metod za določanje vsebnosti kalija v trdnih materialih</dc:title><dc:creator>Korber,	Petra	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Čuček,	Lidija	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Islamčević Razboršek,	Maša	(Komentor)
	</dc:creator><dc:creator>Simonič,	Marjana	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>biološki material</dc:subject><dc:subject>makrohranila</dc:subject><dc:subject>kalij</dc:subject><dc:subject>vsebnost kalija</dc:subject><dc:subject>ekstrakcijske metode</dc:subject><dc:subject>kivetni testi</dc:subject><dc:subject>ion selektivna elektroda</dc:subject><dc:description>Kalij spada med najpomembnejša rastlinska makrohranila in je nujno potreben za rast in razvoj rastlin in živali. Določanje kalija postaja predvsem v kmetijstvu vedno pomembnejše. Lahko dostopni kalij je tisti del celokupne vsebnosti, ki se nahaja v talni raztopini ali pa je kot koloid razpršen v tleh in je kot tak dostopen za rastline. Tekom diplomskega dela smo izvedli študijo vsebnosti kalija v štirih trdnih materialih, v travi, pepelu, blatu čistilnih naprav in v zemlji. Vsebnost kalija smo določevali s hitrimi testi, kivetnimi testi in s kalijevo ion selektivno elektrodo. Za razkroj trdnih snovi se lahko uporabljajo različna ekstrakcijska topila.
Določitev kalijevih ionov v trdnih materialih smo izvedli s petimi različnimi topili in metodami za ekstrakcijo trdnih snovi. Uporabili smo sledeče metode: i) Olsenovo metodo  kjer pripravimo ekstrakcijsko topilo tako, da v destilirano vodo dodamo natrijev hidrogenkarbonat; ii) Bray in Kurtzovo metodo 1 ter iii) Bray in Kurtzovo metodo 2, kjer je topilo mešanica amonijevega fluorida in klorovodikove kisline, redčena z destilirano vodo. Razlika med metodama ii) in iii) je v količini klorovodikove kisline, ki jo dodamo ekstrakcijskemu topilu; iv) Al metoda po Egner -Riehm – Domingu, ki je največkrat uporabljena metoda za ekstrakcijo trdnih snovi. Po tej metodi je topilo mešanica amonijevega laktata in ocetne kisline, redčena v destilirani vodi ter v) Williams in Stewartova metoda, kjer je ekstrakcijsko topilo ocetna kislina, redčena v destilirani vodi. 
Vsebnost kalija v vzorcih smo najprej preverili s hitrimi testi, da smo ugotovili približno koncentracijsko območje. Glede na rezultate smo vzorce ustrezno redčili in vsebnost kalija določili še s kivetnimi testi. Vsebnost kalija v pepelu smo določili tudi s kalijevo ion selektivno elektrodo. Rezultati dobljeni s kivetnimi testi za metodi D1 in D2 zaradi velikega redčenja niso natančni in znatno odstopajo od ostalih. Metoda C se je izkazala kot metoda pri kateri se je iz vseh materialov izločilo dosti kalijevih ionov. Najmanj kalija se je izločilo z metodo E. Koncentracije kalija za pepel, ki so dobljene z ISE so veliko nižje od povprečnih vrednosti kalorimetričnih metod. Največ kalija se je izločilo iz pepela, najmanj pa iz zemlje.</dc:description><dc:publisher>[P. Korber]</dc:publisher><dc:date>2020</dc:date><dc:date>2020-09-03 18:52:21</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>77572</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 66.061.3:546.32(043.2)</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 33439491</dc:identifier><dc:identifier>NUK URN: URN:SI:UM:DK:PCU2JHM2</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
