<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Stabilnost in kontrolirano  sproščanje vitamina D v  simulacijskih raztopinah</dc:title><dc:creator>Lavrič,	Danijel	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Kotnik,	Petra	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Knez Marevci,	Maša	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>Stabilnost vitamina D</dc:subject><dc:subject>topnost vitamina D</dc:subject><dc:subject>gastrointestinalni testi</dc:subject><dc:subject>pepsin</dc:subject><dc:subject>α-amilaza</dc:subject><dc:description>Stabilnost in topnost vitamina D v raztopinah sta pomembni lastnosti, ki jih je potrebno dobro poznati pri pripravi različnih formulacij prehranskih dopolnil ali zdravil. Znano je, da je vitamin D slabo topen v vodnih raztopinah, prav tako pa vemo, da je občutljiv na pH, svetlobo, temperaturo ter hitro oksidira. Namen našega magistrskega dela je bil predvsem določiti stabilnost in topnost vitamina D v različnih simulacijskih raztopinah. S pomočjo stresnih testov smo preverjali vpliv temperature in pH na razpad vitamina D v raztopini. Analize dobljenih vzorcev smo opravili na napravi LC-MS in ugotovili, da razpad sicer najhitreje poteka pri temperaturi 60°C, vendar temperatura pri razpadanju, ni odločilni faktor. Bolj pomembna je namreč izbira raztopine oz. njen pH, saj so rezultati analiz pokazali, da se razpad v HCl začne zelo hitro, medtem ko prve razpadne produkte v primeru NaOH in H2O2, opazimo šele po 4 urah. Nizek pH in visoka temperatura torej najbolj negativno vplivata na stabilnost vitamina D v raztopinah. S pomočjo testov topnosti smo ugotovili, da v vodi dosežemo samo 1 % deleža topnosti vitamina D, kot se ga raztopi v MeOH. V raztopini 0,1 % SDS ta delež sicer znaša 7 %, vendar je tudi to dokaj malo. Z primerjavo topnosti različnih formulacij smo potrdili, da se tableta in kapsula v SDS v celoti raztopita, pri čemer pa je vitamin D v obliki kapsule bolj zaščiten pred vplivi okolice, kot v tableti. V zadnjem delu magistrskega dela smo opravili še teste v simuliranih gastrointestinalnih pogojih. Simulirane raztopine sline in želodčnih sokov smo pripravili s pomočjo encimov α-amilaze (slina) in pepsina (želodec). Rezultati analiz so pokazali, da α-amilaza odločilno vpliva na topnost vitamina D v ustih, medtem ko pepsin v želodcu na topnost nima vpliva. Najvišje koncentracije raztopljenega vitamina D smo dosegli v simuliranih oralnih pogojih, medtem ko je v kislih želodčnih koncentracija začela upadati oz. je vitamin D začel razpadati. Zaradi tega bi bilo smiselno narediti primerjavo uporabe ustnih pršil z klasičnimi trdnimi formulacijami, ki vsebujejo vitamin D. Sicer pa pri nadaljnjih raziskavah na tem področju, priporočamo uporabo manjših volumnov in nižjih koncentracij α-amilaze, ki naj bo pripravljena v vodni raztopini.</dc:description><dc:publisher>[D. Lavrič]</dc:publisher><dc:date>2022</dc:date><dc:date>2022-02-07 11:01:56</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>81247</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 604.4:577.16(043.2)</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 99477763</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
