<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Tehnologije pri uporabi  odprtih virov ionizirajočega  sevanja v kliničnem okolju</dc:title><dc:creator>Pintarič,	Gregor	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Križmarić,	Miljenko	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Topalovič,	Mitja	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>nuklearna medicina</dc:subject><dc:subject>radiofarmak</dc:subject><dc:subject>sistem za infundiranje</dc:subject><dc:subject>gama kamera</dc:subject><dc:subject>radionuklidna terapija</dc:subject><dc:description>Uvod: V naravnem okolju obstaja več vrst sevanj, ki se delijo na ne-ionizirajoča in ionizirajoča. Slednja se delijo na odprte (nezatesnjene) in zaprte (zatesnjene) vire. Odprte vire uporablja nuklearna medicina, ki pri delu z njimi uporablja različne tehnologije.

Metode: V teoretičnem delu smo uporabili deskriptivno metodo. V empiričnem delu smo pregledali dokumentacijo institucije in izvajali meritve. Opravili smo enocentrično raziskavo v kliničnem okolju. Vključili smo 5 odprtih in 3 zaprte vire ionizirajočega sevanja. Z medicinsko tehnologijo, ki se uporablja v kliničnem okolju, smo izvajali meritve aktivnosti ob dostavi. Hitrosti doze smo merili na razdalji enega metra od vira in tik ob viru v njegovi zaščiti. Vzorec je zajemal 10 meritev posameznih odprtih in zaprtih virov. Izvedli smo simulacijo diagnostične aplikacije radiofarmaka 18F-FDG s pomočjo sistema za infundiranje MEDRAD® Intego PET Infusion System (INT SYS 200).

Rezultati: Ugotovili smo, da se odprti viri ionizirajočega sevanja v kliničnem okolju večinoma uporabljajo v diagnostične, majhen del pa v terapevtske namene. Najbolj uporabljen radionuklid je še vedno 99mTc. Na njem temelji največ radiofarmakov. Sledi mu radiofarmak 18F-FDG. Najvišjo aktivnost ob dostavi je imel generator 99Mo/99mTc (93,43 ± 32,57 GBq), najmanjšo pa DaTSCAN (123I) (293,78 ± 15,17 MBq). Najvišjo povprečno hitrost doze ob zaščiti je imel 18F-FDG (25527,37 ± 5593,52 μSv/h), najmanjšo pa RaJ (131I) (180,20 ± 8,41 μSv/h).

Zaključek: Odprti viri ionizirajočega sevanja se najpogosteje pripravljajo in aplicirajo ročno, majhen del pa s pomočjo sistema za infundiranje. Simulacijo priprave in ročne aplikacije je možno izvesti izven kliničnega okolja, medtem ko je simulacija s sistemom za infundiranje omejena na sam aparat.</dc:description><dc:publisher>[G. Pintarič]</dc:publisher><dc:date>2022</dc:date><dc:date>2022-02-11 10:57:45</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>81278</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 613.648.4:61:539.1(043.2)</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 112034819</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
