<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Dejavniki tveganja za samopoškodbe pri mladostnikih</dc:title><dc:creator>Šušak,	Mišo	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Lobnikar,	Branko	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>smernice</dc:subject><dc:subject>magistrska dela</dc:subject><dc:description>Magistrska naloga obravnava problem samopoškodbeno vedenje pri mladih in je zasnovana tako, da odgovori na vprašanja: kaj je samopoškodovanje in kakšen je obseg tega problema v mladostniški populaciji, kakšni so dejavniki tveganja za samopoškodbe, razlogi in funkcije samopoškodovanja, kaj je poskus samomora ter kakšno je zdravljenje takšnega stanja ali vedenja. Samopoškodovanje samo po sebi prispeva številne osebne in kontekstualne dejavnike ter njihovo interakcijo. 
Čeprav se posamezni dejavniki razlikujejo glede na način izvedbe raziskavanja, so najpogosteje omenjeni dejavniki tveganja za samopoškodbe: spol, različne značilnosti osebnosti, kot so agresivnost, impulzivnost, negativna samopodoba, travmatične izkušnje in negotova navezanost ter depresivna motnja. Mladi, ki se samopoškodujejo, to storijo, da bi se spopadli z vznemirljivimi občutki, da bi občutili nekaj, ko so otrpli, in / ali da bi izrazili svojo bolečino ali se za kratek čas počutili bolje. Samopoškodovanje, večinoma izvirajo iz vedenjske paradigme, socialnega učenja in kot pomemben kontekstualni dejavnik izpostavljajo tudi imitacijo vrstnikov. Impulzivnost in uporaba snovi, vključno z alkoholom in drogami, sta tudi opozorilna znaka za povečano tveganje za samomor. Ljudje, ki doživijo stresen življenjski dogodek, lahko občutijo močno žalost ali izgubo, tesnobo, jezo ali brezizhodnost in občasno pomislijo, da bi jim bilo bolje, če jih nebi bilo.
Ugotovitve raziskave so pokazale, da se samopoškodbeno vedenje med spoloma sicer razlikuje, vendar pa razlike niso statistično značilne. Ko govorimo o samopoškodbenem vedenju, večina najprej pomisli na rezanje po delih telesa, vendar smo z raziskovanjem tega področja ugotovili, da so praskanje do krvi, puljenje las in samomor pogostejše oblike samopoškodovanja pri mladih in so naštete oblike v populaciji statistično bolj značilne. Analiza podatkov naših anketirancev je pokazala, da ni razlik iskanja pomoči glede na spol, vsekakor pa imajo dovolj informacij kam se obrniti za pomoč v stiski.</dc:description><dc:publisher>[M. Šušak]</dc:publisher><dc:date>2022</dc:date><dc:date>2022-02-28 08:38:47</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>81335</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 616.89-008.441.44-053.6(043.2)</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 104168195</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
