<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Neverbalna komunikacija in odkrivanje laži</dc:title><dc:creator>Kovačič,	Jaka	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Pavšič Mrevlje,	Tinkara	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>detektorji laži in odkrivanje laži</dc:subject><dc:subject>nebesedno sporazumevanje</dc:subject><dc:subject>policija</dc:subject><dc:subject>policijsko zaslišanje</dc:subject><dc:subject>diplomske naloge</dc:subject><dc:description>Komuniciranje je del našega vsakdana. Skoraj si ne moremo predstavljati dneva, v 
katerem ne bi spregovorili niti ene besede ali bili udeleženi v vsaj enem pogovoru, ne 
glede na to, kako dolg ali kratek je. Ne komuniciramo pa zgolj z našimi besedami, temveč 
tudi z našim telesom in obrazom. Temu delu komuniciranja, ki ni vezan na besede, 
rečemo neverbalna komunikacija. Poleg najbolj očitne razlike med besedno oz. verbalno 
komunikacijo in nebesedno oz. neverbalno komunikacijo je mogoče zaznati, da slednjo 
ljudje velikokrat podcenjujejo. A ko pomislimo, kako suhoparne bi bile naše interakcije, 
če neverbalne komunikacije ne bi bilo oz. če bi bila pri vseh ljudeh identična, se naše 
stališče o njeni pomembnosti hitro spremeni. Neverbalni del komuniciranja je namreč
tisti, ki ustvari prvi vtis, še preden oseba spregovori. Opazimo njihov slog hoje, držo 
telesa, položaj rok, glave itn. Ko pride do same interakcije pa neverbalna komunikacija 
ne izgubi svoje vloge, temveč ta postane še bolj relevantna. Tako pri osebi opazimo, ali 
nas gleda v oči ali vstran, ali je s telesom obrnjena proti nam ali stran od nas, ali med 
govorom veliko gestikulira ali skoraj nič itd. Še bolj zanimiva pa neverbalna komunikacija 
postane, ko nam pošilja drugačne informacije kot njena verbalna ekvivalenta. Pri osebi 
npr. zaznamo živčnost, čeprav nam je odgovorila, da je mirna, ko smo jo o tem 
povprašali; zaznamo žalost, čeprav nam je zagotovila, da je vse dobro. Pomembno vlogo 
pa neverbalna komunikacija ne nosi zgolj v ocenjevanju čustvenega stanja oseb, temveč 
tudi v odkrivanju laži. V njej se skriva veliko znakov oz. pokazateljev, ki lahko indicirajo 
na zavajanje oz. laganje, vendar je prepoznava le-teh zahtevna in je daleč od 
transparentne, kar bomo v nadaljevanju spoznali. Odkrivanje laži je tematika, ki ni
zanimiva zgolj za laično javnost, temveč tudi za strokovno, še posebej v nekaterih 
poklicih, kjer odkrivanje laži lahko predstavlja ključ do uspeha. Eden izmed takih poklicev 
je poklic policista. Policisti vedno skušajo priti do konca primera in se prebiti do resnice, 
čeprav je le-ta nemalokrat obdana s preobilico laži. Kako uspešni so pri odkrivanju 
resnice, predvsem na podlagi neverbalne komunikacije, in kako se v tem primerjajo z 
laično javnostjo, bomo preučevali v tem zaključnem delu.</dc:description><dc:publisher>[J. Kovačič]</dc:publisher><dc:date>2022</dc:date><dc:date>2022-08-19 12:39:02</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>82422</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 159.925+351.741(043.2)</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 125235459</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
