<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Hidrotermično recikliranje volnenih tekstilnih odpadkov</dc:title><dc:creator>Vtič,	Urška	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Škerget,	Mojca	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Čolnik,	Maja	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>odpadna volna</dc:subject><dc:subject>keratin</dc:subject><dc:subject>razbarvanje</dc:subject><dc:subject>elektroforeza</dc:subject><dc:subject>FTIR-ATR spektroskopija</dc:subject><dc:subject>podkritična voda</dc:subject><dc:subject>nadkritični CO2</dc:subject><dc:description>V magistrskem delu smo odpadno barvno in brezbarvno volno hidrotermično reciklirali in s tem želeli pridobiti čimvišje izkoristke in molekulske mase nastalih keratinskih produktov. Prav tako pa je bil naš namen, da bi z različnimi tehnikami uspešno razbarvali barvne volnene odpadke.
Izolacija keratina iz volnenih tekstilnih odpadkov s podkritično vodo je tako potekala pri temperaturi 180 in 200 °C ter reakcijskem času 10, 30 in 50 minut, kot material pa je bila uporabljena modra, oranžna in brezbarvna volna. Rezultati so pokazali, da je bil najvišji izkoristek (84,55 %) keratina dosežen v primeru modre volne pri pogojih 200 °C in 50 minut. Najnižji izkoristek keratina (19,38 %) pa smo dosegli v primeru oranžne volne pri 180 °C ter 10 minut. 
Pridobljene keratinske produkte smo ustrezno okarakterizirali s FTIR-ATR spektroskopijo ter jim s pomočjo SDS-PAGE elektroforeze določili molekulske mase, ki so v vseh primerih znašale med 3,5 in 15 kDa. Tekom razgradnje v podkritični vodi smo sicer ugotovili, da so barvila iz odpadne barvne volne še vedno prisotna v reakcijski mešanici, a niso bistveno vplivala na lastnosti keratinskega produkta.
Tako smo v nadaljevanju barvne volnene odpadke poskušali razbarvati še z uporabo nadkritičnega CO2. Pri tem se je odstranilo le 9,6 % oranžnega barvila in samo 4,8 % modrega barvila. Volno smo poskusili razbarvati še s pomočjo ocetne kisline, vodikovega peroksida, amonijevega persulfata in 0,4 % natrijevega hipoklorita. Pri hidrolizi z ocetno kislino smo ugotovili, da je razbarvanje odvisno od količine dodane kisline, saj se je največ barvila (11,74 %) odstranilo v primeru dodatka 4 mL ocetne kisline (k 40 mL vode v reaktorju), kjer pa smo že opazili začetno razgradnjo materiala v keratinske produkte.
Vidno razbarvanje odpadne modre in oranžne volne pa smo dosegli z dodatkom vodikovega peroksida in amonijevega persulfata, a smo v nadaljevanju prav tako ugotovili, da je tekom razbarvanja prišlo do deformacije materiala.</dc:description><dc:publisher>[U. Vtič]</dc:publisher><dc:date>2023</dc:date><dc:date>2023-08-30 09:17:12</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>85456</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 66.09:677.318(043.2)</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 167459843</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
