<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Impregnacija biokompozitnih aerogelov za biomedicinske aplikacije</dc:title><dc:creator>Plohl,	Lara	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Novak,	Zoran	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Horvat,	Gabrijela	(Komentor)
	</dc:creator><dc:creator>Pantić,	Milica	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>biokompozitni aerogeli</dc:subject><dc:subject>pektin</dc:subject><dc:subject>polikaprolakton</dc:subject><dc:subject>biomedicinske aplikacije</dc:subject><dc:subject>dostava zdravil</dc:subject><dc:subject>natrijev diklofenak</dc:subject><dc:description>V magistrskem delu bomo predstavili pripravo biokompozitnih aerogelov iz pektina, naravnega polisaharida, ter polimera polikaprolaktona (PCL). S pomočjo postopka sol gel smo pripravili hidrogelne materiale z različnimi masnimi in volumskimi razmerji pektina raztopljenega v vodi ter PCL raztopljenega v etil-laktatu (EL). Tako pripravljene hidrogele in kasneje alkogele smo z uporabo superkritičnega sušenja pretvorili v aerogele. Karakterizacija aerogelov je vključevala določitev specifične površine z Brunauer, Emmett in Teller (BET) metodo, pri čemer je bila največja izmerjena specifična površina 309 m2/g. Z metodo Barrett, Joyner in Helenda (BJH) smo določili velikost in porazdelitev por biokompozitnih aerogelov. Ugotovili smo, da pripravljeni aerogeli sodijo v mezoporozne materiale. Aerogeli, ki so se po izvedeni plinski adsorpciji izkazali za najobetavnejše so bili izbrani za nadaljnja testiranja. Morfologijo aerogelov smo preučili z vrstičnim elektronskim mikroskopom (SEM), medtem ko smo termično analizo izvedli z uporabo termogravimetrične analize (TGA) in diferencialno skenirne kalorimetrije (DSC). Testirali smo nabrekanje aerogelov ter ugotovili, da vsi vzorci nabreknejo v manj kot eni uri, kar kaže na njihovo potencialno uporabo pri dostavi zdravil. S testom sproščanja natrijevega diklofenaka (DCF) v raztopini fosfatnega pufra (PBS) smo ugotavljali hitrost sproščanja te aktivne učinkovine. Ugotovili smo, da vzorec z najmanjšim deležem PCL doseže 100 % sproščanje DCF v eni uri, kar je bolj primerno za aplikacije kjer je zaželeno hitro sproščanje zdravila. Vzorec z največjim deležem PCL kaže počasnejše in bolj nadzorovano sproščanje aktivne učinkovine, ki doseže 100 % sproščanje po šestih dneh. Vsi izbrani vzorci so pokazali uspešno impregnacijo z DCF in potencial kot sistemi za dostavo zdravil.</dc:description><dc:publisher>[L. Plohl]</dc:publisher><dc:date>2024</dc:date><dc:date>2024-07-03 13:30:19</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>89310</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 66.022.4:544.774.2(043.2)</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 215923459</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
