<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Razvoj novih večvalentnih polifosfatnih pomožnih snovi za uporabo v formulaciji zdravil na osnovi proteinov</dc:title><dc:creator>Hlade,	Brin	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Bren,	Urban	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Zalar,	Matja	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>proteini</dc:subject><dc:subject>agregacija proteinov</dc:subject><dc:subject>biološka zdravila</dc:subject><dc:subject>pomožne snovi</dc:subject><dc:subject>preprečevanje agregacije proteinov.</dc:subject><dc:description>Biološka zdravila so trenutno najhitreje rastoči razred farmacevtskih izdelkov, namenjenih zdravljenju bolezni, kot so demenca, rak in artritis, ki so vse pogostejše v razvitem svetu. Njihova glavna prednost je v tem, da z manjšimi odmerki dosežejo enak učinek kot klasična zdravila in imajo manj nezaželenih stranskih učinkov. Vendar pa je eden največjih izzivov pri bioloških zdravilih agregacija proteinov, kar zmanjšuje kakovost in učinkovitost zdravil ter skrajšuje njihov čas uporabnosti. Prisotnost agregatov lahko povzroči tudi življenjsko nevaren odziv imunskega sistema.
V diplomski nalogi smo se osredotočili na razvoj novih večvalentnih polifosfatnih pomožnih snovi, ki bi lahko zmanjšale agregacijo proteinov in izboljšale stabilnost bioloških zdravil. Testirali smo vpliv šestih polifosfatnih spojin, ki spadajo v razred "splošno priznani kot varni" (GRAS), na agregacijo modelnega proteina BSA. Te spojine Natrijev polifosfat (NPP), Adenozin trifosfat (ATP), Natrijev tripolifosfat (TPP), Trinatrijev  trimetafosfat (TMP), Natrijev heksametafosfat (HMP) in Natrijev klorid (NaCl) kot kontrolno snov.
S pomočjo UV-Vis spektroskopije in nefelometrije smo določili koncentracijsko območje, v katerem te pomožne snovi vplivajo na agregacijo BSA ter primerjali njihov učinek na kinetiko agregacije. V drugem delu smo uporabili bioinformacijske metode za načrtovanje nove skupine potencialnih multivalentnih polifosfatnih molekul, ki bi lahko služile kot pomožne snovi v biofarmacevtskih izdelkih.
Rezultati naše študije kažejo, da lahko večje polifosfatne molekule bolj učinkovito preprečijo agregacijo proteinov kot manjše, kar bi lahko zmanjšalo potrebne koncentracije pomožnih snovi. To bi pripomoglo k izboljšanju stabilnosti in varnosti bioloških zdravil, kar je ključnega pomena za nadaljnji razvoj in uporabo teh inovativnih terapij.</dc:description><dc:publisher>[B. Hlade]</dc:publisher><dc:date>2025</dc:date><dc:date>2024-09-10 12:26:54</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>90591</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 615.015:577.112(043.2)</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 261092355</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
