<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Meddržavne tožbe kot sredstvo uveljavljanja  obveznosti erga omnes partes iz Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter prava Evropske unije</dc:title><dc:creator>Jakšić,	Jure	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Hojnik,	Janja	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>Meddržavne tožbe</dc:subject><dc:subject>Postopek zaradi neizpolnitve obveznosti</dc:subject><dc:subject>Obveznosti erga omnes partes</dc:subject><dc:subject>33. člen EKČP</dc:subject><dc:subject>259. člen PDEU</dc:subject><dc:description>Nekatere kršitve mednarodnega prava so tako hude, da je njihova preprečitev v interesu vseh
držav. Obveznosti, ki zasledujejo skupne interese in jih države dolgujejo mednarodni
skupnosti, njihova kršitev pa upravičuje vse ostale članice skupnosti, da poskrbijo za njeno
prenehanje, so obveznosti erga omnes. Nekatere multilateralne pogodbe pod okriljem
mednarodnih organizacij vsebujejo določbe, ki državam pogodbenicam priznavajo pravni
interes za začetek sodnega postopka proti pogodbenicam, ki kršijo obveznosti iz teh pogodb,
ne glede na prizadetost nacionalnih interesov. Gre za posebne obveznosti erga omnnes partes.
Od obveznosti erga omnes se razlikujejo po krogu upravičencev. Upravičena ni celotna
mednarodna skupnost, temveč zgolj članice posamezne mednarodne organizacije oziroma
pogodbenice posamezne mednarodne pogodbe.
Doktorska disertacija se osredotoča na erga omnes partes vidik obveznosti iz Evropske
konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) in prava
Evropske unije (v nadaljevanju EU), v luči meddržavnih tožb kot enega izmed načinov
njihovega uveljavljanja. Tako Svet Evrope, v okviru katerega je nastala EKČP, kakor tudi EU,
imata mehanizma, ki državam članicam omogoča tožbo proti drugim državam članicam, ki
kršijo pravila ene ali druge mednarodne organizacije. To sta 33. člen EKČP in 259. člen
Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU). Iz obvezne pristojnosti
Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) in Sodišča Evropske unije (v
nadaljevanju SEU) je sklepati, da v teh postopkih prevladuje element kolektivnega varstva.
Namen postopka je tako usmerjen v zagotavljanje spoštovanja konvencijskega in pravnega reda
EU, ki je pred interesi strank postopka (pred interesom rešitve spora). Zato obstoj neposrednega
pravnega interesa ni predpostavka za vložitev tožbe (tožba je lahko actio popularis).
Oba meddržavna postopka sta preizkušena preko sledečih kriterijev: 1. narave mednarodne
organizacije, v kateri sodišče deluje, v povezavi s stopnjo posega te mednarodne organizacije
v suverenost posamezne članice, 2. pristojnosti in dostopa do sodišča, 3. zavezujoče narave in
precedenčnega učinka odločb ter 4. mehanizmov izvršitve odločb. Ker je obveznosti erga
omnes partes pripoznala tudi praksa Meddržavnega sodišča, prav tako pa ima slednje največ
izkušenj z meddržavnimi tožbami, se obravnava posameznega kriterija dotakne postopka pred
tem sodiščem. Podrobneje je analizirana sodna praksa. Posebna pozornost je posvečena
vprašanju človekovih pravic, saj gre za ratio materia EKČP, kakor tudi pravnega reda EU. Napravljena je tudi analiza možne uporabe meddržavnih tožb za zaščito temeljnih vrednot EU
– človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in človekovih
pravic.
Doktorska disertacija ponuja predloge za izboljšavo obeh meddržavnih postopkov. Učinkovito
uresničevanje obveznosti erga omnes partes pomeni tudi doseganje obsodilnih sodb v primeru
njihovih kršitev in dosledno izvrševanje ter upoštevanje teh sodb s strani držav. Države
pogodbenice EKČP in članice EU imajo interes, da se pravo EKČP in EU uveljavita v čimvečji
meri, zato jima pravni ureditvi nudita aktivno legitimacijo za vložitev meddržavnih tožb, s
katerimi se ugotavljajo kršitve pravnega reda. Z vidika učinkovitosti pravnega reda in polnega
učinkovanja erga omnes partes elementov bi bila primerna reforma pravne ureditve, ki bi
državam pogodbenicam EKČP in članicam EU priznavala aktivno legitimacijo tudi v postopku
izvršitve teh sodb. Trenutni ureditvi 46. člena EKČP in 260. člena PDEU namreč aktivno
legitimacijo za sprožitev postopkov zaradi neizvršitve sodb nudita le Odboru ministrov in
Evropski komisiji (v nadaljevanju Komisija).</dc:description><dc:publisher>J. Jakšić</dc:publisher><dc:date>2025</dc:date><dc:date>2025-05-19 12:01:14</dc:date><dc:type>Doktorsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>92846</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 341.24/.45(043.3)</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 245185795</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
