<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Psihološko profiliranje</dc:title><dc:creator>Hladnik,	Tia	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Areh,	Igor	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>psihološko profiliranje</dc:subject><dc:subject>diplomske naloge</dc:subject><dc:description>Profiliranje storilcev kaznivih dejanj, zlasti serijskih morilcev, predstavlja eno najzanimivejših, a hkrati tudi najbolj kontroverznih področij forenzične psihologije. Gre za proces oblikovanja psihološkega, vedenjskega in demografskega opisa neznanega storilca na podlagi analize kraja kaznivega dejanja, izbire žrtev, načina izvršitve in drugih pomembnih elementov. Čeprav ta metoda ne zagotavlja neposredne identifikacije, lahko pripomore k zmanjšanju kroga osumljencev in usmerjanju preiskave.
Serijski morilci predstavljajo posebno skupino storilcev, saj pogosto izkazujejo kompleksne psihološke vzorce, kot so patološki narcizem, psihopatija ali spolna deviacija. V literaturi so bili razviti različni modeli tipologij, s katerimi se razvrščajo njihovi motivi, od hedonističnega in moči željnega, do misijonarskega in vizionarskega morilca. V praksi pa storilci pogosto presegajo okvirje teh razvrstitev.
Zgodovinsko gledano je bil eden prvih primerov, ki je kasneje postal učni model za profiliranje, primer Jacka Razparača iz leta 1888. Serija brutalnih umorov v londonski četrti Whitechapel je vzbudila svetovno pozornost, saj storilec ni bil nikoli ujet, kljub številnim pričam in preiskavam. Kasnejše analize z uporabo vedenjskega profiliranja so razkrile, da je storilec verjetno posedoval določeno znanje anatomije, kazal znake sadizma in nagnjenosti k nadzoru nad žrtvijo. Čeprav so podatki omejeni, ostaja primer Jacka Razparača temeljna referenca za razumevanje serijskih morilcev.
Profiliranje danes združuje psihološke, kriminalistične in forenzične pristope. V ospredju je vse večja potreba po znanstveni podprtosti, etični odgovornosti in uporabi tehnologije. Kljub določenim omejitvam, bi se profiliranje uveljavilo kot pomemben del preiskovalnega procesa, če bi neodvisni raziskovalci lahko dokazali njegovo veljavnost. Do takrat pa velja zadržanost pri uporabi profiliranja, saj trdnih dokazov še ni.</dc:description><dc:publisher>T. Hladnik</dc:publisher><dc:date>2025</dc:date><dc:date>2025-07-25 16:59:16</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>93928</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 159.9:340.6(043.2)</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 250692867</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
