Aktivna legitimacija neoškodovanih držav pred Meddržavnim sodiščem v HaaguJeram, Hana (Avtor) Tratnik, Matjaž (Mentor) aktivna legitimacijaneoškodovana državaMeddržavno sodišče v Haaguobveznosti erga omnesobveznosti erga omnes partesnorme ius cogensMagistrsko delo se osredotoča na možnost pristopa neoškodovane države pred Sodišče ter obravnava vprašanje aktivne legitimacije držav v mednarodnem pravu. Tema je še posebej pomembna v sodobnem kontekstu, saj smo pogosto priča hudim, sistematičnim kršitvam določb mednarodnega prava, vključno z zločini, ki ogrožajo temeljne človekove pravice in svoboščine ter posledično temelje, ki jih je zgradila materija mednarodnega prava skozi razvoj civilizacije. Že v obdobju rimskega prava je obstajala praksa uveljavljanja skupnega interesa širše skupnosti s tožbo, imenovano, actio popularis. Čeprav v rimskem pravu ni šlo za meddržavne spore, ta koncept že od nekdaj odraža zavest o potrebi po varovanju skupnih interesov (nekdaj zgolj posameznikov, danes tudi držav). Danes se v mednarodnem pravu uporabljajo podobni pristopi na državni ravni, s pomočjo katerih lahko ena država zahteva ugotovitev odgovornosti domnevne države kršiteljice, tudi, če tožnica sama neposredno ni utrpela nobene škode. V takšnih primerih gre za uveljavljanje kolektivnega interesa celotne skupnosti držav na podlagi obveznosti erga omnes oz. erga omnes partes. Skozi magistrsko delo so analizirane zadeve iz sodne prakse Sodišča, ki ilustrirajo uveljavljanje aktivne legitimacije neoškodovanih držav. Med njimi izstopata krovni zadevi Barcelona Traction in Belgium v Senegal, preko katerih so zgrajeni temelji pravici neoškodovanih držav do pristopa pred Sodišče, v imenu kolektivnega interesa mednarodne skupnosti. Velik odziv teoretikov sta sprožili tudi nedavni zadevi Gambia v Myanmar, v kateri je Sodišče neoškodovani Gamiji priznalo ius standi za uveljavljanje odgovornosti Mjanmarja za domnevne zločine, ter zadevi South Africa v Israel, v kateri je Južna Afrika prevzela pobudo za vložitev tožbe zaradi domnevnega genocida nad palestinskim prebivalstvom. Ti primeri poudarjajo pomembnost, da se vsaki državi zagotovi možnost zahtevati prenehanje kršitev in sankcioniranje odgovornih držav, saj gre pogosto za najtežje mednarodne zločine, pri kršitvi katerih bi neukrepanje in ignoranca lahko ogrozila stabilnost mednarodnih odnosov in svetovnega miru. Kljub pomembnosti varovanja temeljnih človekovih pravic v okviru aktov OZN še vedno ni kodificirana pravica neoškodovanih držav vložiti tožbo pred Sodiščem. Države se pri dokazovanju ius standi opirajo na obveznosti erga omnes in erga omnes partes, čeprav tudi za dotične ni jasen njihov izvor ali kriteriji za njihovo opredelitev. Gre za obveznosti, ki varujejo najpomembnejše in najbolj temeljne človekove pravice, glede katerih ima vsaka država v mednarodni skupnosti, oz. vse države podpisnice akta, iz katerega izvirajo, pravni interes za njihovo uveljavitev pred Sodiščem. Teorija vleče vzporednice med obveznostmi erga omnes (partes) in normami ius cogens, od katerih ni dovoljena derogacija, saj so vse pravice, ki jih je Sodišče do danes opredelilo kot kogentne norme, hkrati tudi obveznosti erga omnes (partes). V magistrkem delu ugotavljamo pomen kolektivnega interesa za zaščito temeljnih človekovih pravic, kot so prepoved mučenja, prepoved genocida, prepoved kršitve pravil mednarodnega humanitarnega prava ter kolektivnih pravic naroda, kot je pravica do samoodločbe. Doprinos magistrske naloge je v poudarku potrebe po kodifikaciji pravice neoškodovanih držav do aktivne legitimacije v obvezujočih virih mednarodnega prava, kar bi omogočilo jasen pravni okvir za uveljavljanje odgovornosti držav kršiteljic in krepilo skladnost mednarodne skupnosti pri varovanju vrednot, ki predstavljajo temelj naše civilizacije.H. Jeram20252025-09-18 16:48:38Magistrsko delo/naloga95446UDK: 341.45(043.3)COBISS_ID: 251482883sl