<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Vpliv notranje faze na morfologijo polimernih materialov pri polimerizaciji emulzije</dc:title><dc:creator>Lekan,	Polona	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Paljevac,	Muzafera	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Krajnc,	Peter	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>HIPE</dc:subject><dc:subject>poliHIPE</dc:subject><dc:subject>poli(MMA-ko-EGDMA)</dc:subject><dc:subject>delež notranje faze</dc:subject><dc:subject>poroznost</dc:subject><dc:subject>FT-IR spektroskopija</dc:subject><dc:subject>SEM</dc:subject><dc:subject>BET analiza.</dc:subject><dc:description>Namen diplomskega dela je bil sintetizirati poli(metil metakrilat-ko-etilen glikol dimetakrilat) monolite, krajše poli(MMA-ko-EGDMA), s polimerizacijo emulzij z različnim deležem notranje faze (0–95 vol%). Delež notranje faze se je izkazal kot ključen parameter za nastanek por in morfologijo končnega polimera. Pri nizkih deležih so nastali kompaktni monoliti, pri srednjih deležih se je razvila celična struktura z redkimi povezovalnimi porami, pri visokih deležih pa odprta makroporozna mreža. 
S pomočjo FT-IR spektroskopije in elementne analize smo potrdili uspešno vključitev monomerov MMA in EGDMA v polimerno mrežo. S SEM analizo smo potrdili prehod od kompaktne do spužvaste strukture, pri čemer se je v območju med 60 in 95 vol% notranje faze pokazalo izrazito povečevanje primarnih por ter postopno nastajanje in širjenje povezovalnih por, ob sočasnem tanjšanju sten porozne mreže. Meritve so potrdile, da povprečni premeri por in povezovalnih por naraščajo s povečevanjem deleža notranje faze. Premeri primarnih por so se v analiziranih vzorcih gibali od najmanjših 2,6 μm pri vzorcu PL-02 do največjih 44,2 μm pri PL-13, kar kaže na izrazito povečanje velikosti por. Povezovalne pore so bile zaznane šele od vzorca PL-08 dalje, pri čemer so se njihove vrednosti gibale od 0,7 μm (PL-08 in PL-10) do 10,3 μm (PL-13). Pri PL-09 so bile primarne pore enotne (≈5,5 μm), povezovalne pa majhne (1,2–1,8 μm). Tako primarne kot povezovalne pore so torej dosegle največje dimenzije v vzorcu PL-13 (95 vol% notranje faze).
Specifična površina, določena z BET metodo, je prav tako naraščala z večanjem poroznosti in dosegla največjo vrednost 5,42 m²/g pri 80 vol% notranje faze. Rezultati tako jasno potrjujejo povezavo med deležem notranje faze, morfologijo in specifično površino polimernih materialov.</dc:description><dc:publisher>[P. Lekan]</dc:publisher><dc:date>2025</dc:date><dc:date>2025-09-19 12:51:18</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>95462</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 66.091.3:678.744.33(043.2)</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 255621635</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
