<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja v individualnih delovnih sporih</dc:title><dc:creator>Hauptman,	Jakob	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Senčur Peček,	Darja	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Baghrizabehi,	Denis	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>individualni delovni spor</dc:subject><dc:subject>delovno procesno pravo</dc:subject><dc:subject>predhodni postopek</dc:subject><dc:subject>javni uslužbenci</dc:subject><dc:subject>stvarna pristojnost</dc:subject><dc:subject>prekluzivni rok</dc:subject><dc:subject>posebnosti delovnega spora</dc:subject><dc:subject>začasne odredbe</dc:subject><dc:subject>izvršljivost sodb</dc:subject><dc:description>V magistrski nalogi so podrobno analizirani določeni procesni vidiki individualnih delovnih sporov. Predhodni postopek v ZDR-1, ZJU in drugih zakonih predstavlja procesno predpostavko za sodno varstvo. Dvostopenjski postopek v ZJU javnim uslužbencem koristi in zvišuje njihovo pravno varstvo, kljub temu da velja za zastarelega. Na področju stvarne pristojnosti delovnih sodišč je problematična razmejitev pristojnosti pri članih organov vodenja in nadzora. Ker sodišča odločajo od primera do primera, pri tem pa za razliko od nemške ureditve ni jasnih zakonskih določb ali definicije sodne prakse, se pojavljajo nejasnosti, kdaj je, oziroma kdaj ni pristojno delovno sodišče. Določene težave so tudi pri razmejitvi pristojnosti pri navidezno samozaposlenih, javnih uslužbencih in odškodninskih sporih, ko je kot sospornik tožena zavarovalnica. Glede rokov za sodno varstvo je bilo ugotovljeno, da sodna praksa vztraja pri uporabi 30 dnevnega prekluzivnega roka po tretjem odstavku 200. člena ZDR-1 tudi za ugotovitvene zahtevke o obstoju delovnega razmerja. Takšno stališče je v nasprotju z mnenji dela stroke, ki zagovarja daljše roke, da se prepreči zloraba predvsem prekarnih delavcev. Sprememba sodne prakse s sklepom VII Ips 163/2018, s katero je Vrhovno sodišče omejilo možnost ugotovitvenega zahtevka na ugotovitev nezakonitosti odpovedi o zaposlitvi, odpira vprašanja o pravni varnosti in ustreznosti takšne omejitve za delavce. Sploh ob primerjavi z nemško ureditvijo, kjer je postopek jasen. Analiza začasnih odredb je pokazala, da delovna sodišča redko ugodijo predlogom za njihovo izdajo, še nikoli pa niso izdala začasne odredbe po uradni dolžnosti kljub izrecni zakonski možnosti. Razlogi za to so predvsem pomanjkanje dokazov, in da se sodišča strogo držijo, sicer instrukcijskega, roka za izdajo začasnih odredb.  Trenutna slovenska ureditev kljub številnim varovalnim določbam pogosto ne dosega dejanske zaščite delavcev v individualnih delovnih sporih. Slovenski sistem bi se moral bolj zgledovati po rešitvah, uveljavljenih v nemškem pravnem redu.</dc:description><dc:publisher>J. Hauptman</dc:publisher><dc:date>2025</dc:date><dc:date>2025-09-23 22:36:20</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>95524</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 331.109:349.2(043.3)</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 251507971</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
