Med hrvaščino in slovenščinoZver, Nina (Avtor) prekmurski pridižni jezikgradiščanski Hrvatipoenotenje slovenskega knjižnega jezikakroatizmiDuhovnik Jožef Horvat (roj. 1880 v Veliki Nardi, u. 1932 v Martjancih), gradiščanski Hrvat, je 27 let svojega duhovništva (1905–1932) preživel v Prekmurju, tedaj še delu Ogrske, kjer se je zaradi pastoralnega dela priučil prekmurščine. Prispevek povzema pomembnejše biografske podatke in v osrednjem delu prinaša jezikoslovno analizo njegovih rokopisnih pridig. Obravnavani sta dve pridigi – najzgodnejša iz leta 1905, napisana v prekmurščini z izrazitimi hrvaškimi prvinami, ter ena poznejša, ki kaže postopno prilagajanje slovenskemu knjižnemu jeziku. Na podlagi primerjalne analize glasoslovnih, oblikoslovnih, skladenjskih in leksikalnih značilnosti ter primerjave z osrednjeslovensko predlogo (Žlogar, Duhovni pastir, 1909) prispevek razkriva razvoj Horvatove jezikovne zmožnosti in njegovo zavestno približevanje slovenski knjižni normi. Jezik njegovih poznejših pridig kaže uravnoteženost med prekmursko in osrednjeslovensko tradicijo, kar priča o duhovnikovi vlogi posrednika slovenskosti v panonskem prostoru. Prispevek osvetljuje pomen Horvatovih pridig kot vira za preučevanje medjezikovnih stikov in procesov poenotenja slovenskega knjižnega jezika v prvi polovici 20. stoletja.Univerzitetna založba Univerze v Mariboru20252025-12-18 03:10:48Znanstveno delo96316UDK: 81'282(497.41Prekmurje)"1900/1932"COBISS_ID: 261916163DOI: 10.18690/analipazuhd.11.1-2.19-46.2025ISSN pri članku: 2463-8005sl