Žrtve družinskega nasilja kot storilci kaznivih dejanj in njim prilagojena modifikacija splošnega dela kazenskega pravaBalažic, Barbara (Avtor) Šepec, Miha (Mentor) kaznivo dejanje nasilja v družinižrtve družinskega nasiljakrog nasilja in zlorabeprotipraven napadpreobrazba žrtve v storilcaženska kriminalitetasindrom pretepene ženskeubojsilobranStrah, ki ga povzroča nasilje, vpliva na vedenje in vzgojenost ljudi ter pogosto vodi v nadaljnje nasilje, kar pa ustvari začarani krog (circulus vitiosus), iz katerega se je težko osvoboditi. Ta pojav je precej izrazit pri družinskem nasilju, ki je zamolčano in nevidno zunanjemu svetu ter zato toliko nevarnejše. Žrtve družinskega nasilja so pogosto prestrašene, brez moči, da bi se uprle storilcu, in osamljene, pri čemer jih v molk dodatno vodijo družbeni pritisk, osebno prepričanje, strah in odvisnost od nasilne osebe. Tudi pomoč, kadar se jo odločijo poiskati, ni vedno zagotovljena, kar lahko postane vzrok za nadaljevano nasilje – tako žrtev sama postane storilec kaznivega dejanja. Neenakost med spoloma med moškimi in ženskami je glavni vzrok za nasilje v družini – zato obstaja tveganje, da bo prisotnost nasilja v družini povezana z obsegom, v katerem je neenakost med spoloma izražena na vsaki od teh ravni – posameznik, družina, družbena skupina. Čeprav je ženska danes, pravno gledano, enakovredna moškemu, pa v praksi ženske še vedno niso povsem enakopravne, kar se kaže v izključenosti iz procesov, v katerih se oblikujejo družbene vloge. Velik pomen pri tem ima tudi kazensko pravo, saj prispeva k izgrajevanju spolnih vlog. S kazensko odgovornostjo se sankcionirajo ravnanja, ki nasprotujejo družbenim interesom, in da bi bilo življenje v družbi bolj skladno, varno in urejeno, je treba uvesti določene ukrepe, ki bi preprečevali kazniva dejanja, kot so nasilje in druga kazniva dejanja zoper življenje in telo. Tako je družbeno nasprotujoča ravnanja treba nadzorovati. Osredotočenost kriminoloških raziskav predvsem na kriminaliteto moških posledično pomeni, da sta ženska kriminaliteta in ženska kot storilka kaznivega dejanja v literaturi pogosto obravnavani obrobno, v okviru delinkventnosti, saj se tudi razlage nasilnih, kaznivih dejanj ne ukvarjajo z utemeljitvami glede na spol. Teoretiki, ki so poskušali razložiti pojav ženskega kriminala, so si glede dejavnikov, ki vplivajo nanj, neenotni. Tudi raziskave praviloma kažejo, da je stopnja kriminala pri ženskah statistično nižja kot pri moških predstavnikih, ki jim je zatorej namenjene tudi več pozornosti. Kazenskopravni sistem v primeru nasilja v družini pogosto zataji žrtve z minimaliziranjem nasilja storilca, skozi zmanjšanje števila obtožb, s pogojnim kaznovanjem itd. To pa nosi v sebi sporočilo, da ima svoboda nasilneža prednost pred življenjem žrtve. Zato predmetna doktorska disertacija obravnava, na kakšen način in v kolikšni meri je treba institute splošnega dela kazenskega prava prilagoditi žrtvam družinskega nasilja, ki v določenem trenutku nastopijo vlogo storilcev kaznivih dejanj. Predvsem pa je raziskava osredotočena na presojo ustreznosti obstoječih kazenskopravnih institutov, to so krivda, protipravnost, silobran, skrajna sila, kazenska odgovornost in odmera kazni, upoštevaje specifične okoliščine, ki izhajajo iz dolgotrajnega predhodnega položaja žrtve. Osrednji namen je analizirati in ugotoviti, ali veljavna kazenskopravna zakonodaja zagotavlja zadostno pravično obravnavo te specifične kategorije storilcev oziroma ali so potrebne normativne prilagoditve, ki bi celostno obravnavale položaj žrtev – storilec v okviru nasilja v družini.B. Balažic20262026-01-25 10:49:36Doktorsko delo/naloga96707UDK: 343.55(043.3)COBISS_ID: 274382083sl