<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Umetna inteligenca v sodnem odločanju</dc:title><dc:creator>Haliti,	Armenda	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Keresteš,	Tomaž	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>umetna inteligenca v sodnem odločanju</dc:subject><dc:subject>Akt o umetni inteligenci</dc:subject><dc:subject>Splošna uredba o varstvu podatkov</dc:subject><dc:subject>samodejno sprejemanje odločitev</dc:subject><dc:subject>sodniško odločanje</dc:subject><dc:subject>strojno učenje</dc:subject><dc:subject>profiliranje</dc:subject><dc:subject>analitična obdelava podatkov</dc:subject><dc:subject>varstvo osebnih podatkov</dc:subject><dc:subject>črna skrinjica</dc:subject><dc:subject>globoko učenje</dc:subject><dc:description>V obdobju četrte industrijske revolucije, ko umetna inteligenca v veliki meri narekuje našo vsakdanjost, je bilo vprašanje časa, kdaj bo prodrla tudi na področje prava. Čeprav s tehnologijo, ki so si jo v stroki zamislili in zaželeli za človeštvo, naj ne bi rokovali še naslednjih nekaj desetletij, pa se bistvene spremembe že kažejo. Veliko prahu povzdiguje umetna inteligenca v vlogi sodnika, ideja, ki se že prakticira in stremi k prispevanju čim objektivnejših sodniških odločitev. Poleg sodniške neodvisnosti, je nepristranskost verjetno najpomembnejša konstitutivna lastnost in kvaliteta sodnika, vemo pa tudi, da na človeka vplivajo tudi psihološki in sociološki dejavniki, kar posredno ali celo neposredno potencialno obarva sprejeto sodno odločitev. Kako bi torej izgledalo, če bi namesto človeškega miselnega procesa, delo sodnika opravil računalnik? Z omembo umetne inteligence sicer še ne mislimo humanoidnih robotov s samozavedanjem, ki bi opravljali sodniško funkcijo. Govorimo o t.i. strojnem učenju, ki predstavlja analitično obdelavo podatkov na podlagi že vnešenega znanja. Gre za računalniško sposobnost avtomatiziranega prepoznavanja vzorcev, predvidevanja dogodkov in samostojnega odločanja.
Osnovna problematika se pojavi že ob uokvirjanju poteka postopka sodnega odločanja, ki ga teorija široko določa in različno umešča. To torej pomeni, da vsaj v teoriji težje presodimo, kako zares poteka sodno odločanje in v katerih fragmentih sodniškega sojenja bi računalniki nadomeščali sodnike. Res pa je, da ti v praksi potrebujejo le dejanske podatke sodniških potez, ki se kažejo navzven. Z vidika pravnega varstva osebnih podatkov, predstavlja problem umetne inteligence v sodnem odločanju tudi sam postopek analize in obdelave podatkov, ki se izvede tekom učenja računalnika, ki se bo obnašal kot sodnik. Potrebna je namreč visoka stopnja profiliranja, ki povzroča polemike, prav tako so postopki samodejnega odločanja netransparentni, kar onemogoča razumevanje metodologije, ki vodi do algoritemskih rezultatov.
Namen te naloge je raziskati in analizirati delo sodnikov, njihov miselni proces in dejavnike, ki nanj vplivajo. Prav tako je cilj dela spoznati osnove umetne inteligence, ratio njenega posredovanja v pravosodju, pričakovano in dosedanjo dejansko učinkovitost v vlogi sodnikov in kaj to pomeni za področje varstva osebnih podatkov, z vidika posameznika, ki je subjekt sodnikove normativne konkretizacije.</dc:description><dc:publisher>A. Haliti</dc:publisher><dc:date>2026</dc:date><dc:date>2026-01-30 12:06:29</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>96871</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 340.12:004.8(043.3)</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 279842307</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
