Spoznanje in konverzacijaŠetar, Niko (Avtor) spoznavna hibaargumentacijska hibakonverzacijaimplikaturaepistemologijafilozofija jezikaV zadnjih letih je neformalna epistemologija dodobra osredotočena na teorijo spoznavnih vrlin in hib, ki izhaja iz Aristotelove etike vrlin, in se deli na dva ključna pristopa: reliabilizem in responsibilizem, ki nudita sorodne a nasprotujoče si poglede na naravo tovrstnih vrlin in hib. Delo Quassima Cassama je poglobilo splošno dojemanje hib v strokovni javnosti kot vedenj, ki onemogočajo dostop do znanja in se klasificirajo v kategorije glede na zvestobo. Teorija spoznavnih vrlin in hib je s seboj pripeljala tudi teorijo argumentacijskih vrlin, h kateri je najpomembneje prispeval Andrew Aberdein, ki analizira prenos znanja in prepričanja skozi argumentacijo. Argumentacijske hibe taista teorija opredeli kot lastnosti, ki vodijo v zmotno uporabo argumentacije in sprejem pomanjkljivih argumentov. Vendar pa Cohen opozarja, da vsi načini prenosa znanja, na primer enostavne inferenčne izjave ali učilniška konverzacija, niso nujno argumentativni. Ker je v teh primerih prenos znanja ali prepričanja vseeno lahko prisoten na neargumentacijski način, je smiselno poiskati argumentacijski-sorodno vrsto hibe, ki se utegne pojavljati v tovrstnem prenosu prepričanj. Možnost opredelitve takšnih hib najdemo v Griceovi teoriji implikatur, kjer pomanjkljive izjave sprožijo pragmatične implikacije, kar odpira prostor za raziskovanje manifestacije spoznavnih hib v jeziku v neargumentativnih kontekstih prenosa znanja ali prepričanja.Univerza v Mariboru, Univerzitetna založba20242026-02-20 11:34:24Znanstveno delo97157DOI: 10.18690/analiza.28.2.285-310.2024ISSN pri članku: 2712-4916sl