<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Management kulturne raznolikosti kot dejavnik konkurenčne prednosti podjetij</dc:title><dc:creator>Lovrec,	Tija Eva	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Potočan,	Vojko	(Mentor)
	</dc:creator><dc:creator>Zorjan,	Tomaž	(Komentor)
	</dc:creator><dc:subject>kulturna raznolikost</dc:subject><dc:subject>management raznolikosti</dc:subject><dc:subject>organizacijska kultura</dc:subject><dc:subject>delovna uspešnost</dc:subject><dc:subject>sodelovanje zaposlenih</dc:subject><dc:subject>medkulturni odnosi</dc:subject><dc:subject>organizacijsko vedenje.</dc:subject><dc:description>Magistrska naloga obravnava vlogo kulturne raznolikosti v organizacijskem okolju ter njen vpliv na delovno uspešnost zaposlenih, sodelovanje med zaposlenimi in organizacijsko kulturo. V sodobnih organizacijah, kjer se delovna sila vse bolj raznoliko sestavlja, postaja vprašanje učinkovitega managementa raznolikosti ključen dejavnik organizacijske uspešnosti.
Rezultati raziskave potrjujejo, da kulturna raznolikost v organizacijskem kontekstu ni nevtralen dejavnik, temveč pomemben organizacijski vir, katerega učinki so izrazito pogojeni z načinom managementa. Najpomembnejši prispevek raziskave je empirična potrditev, da management kulturne raznolikosti statistično značilno in vsebinsko pomembno vpliva na zaznano delovno uspešnost zaposlenih. To pomeni, da organizacije z bolj razvitimi praksami upravljanja raznolikosti ustvarjajo pogoje, v katerih zaposleni svojo učinkovitost ocenjujejo višje, kar neposredno kaže na operativno vrednost vključujočega organizacijskega okolja.
Dodatno je raziskava pokazala, da ima pozitivna percepcija kulturne raznolikosti pomembno vlogo pri oblikovanju medosebnih odnosov v organizaciji. Zaposleni, ki raznolikost doživljajo kot prednost, izkazujejo bistveno višjo raven sodelovanja, kar potrjuje, da raznolikost ne deluje avtomatično pozitivno, temveč njeni učinki nastajajo preko interpretacije in vsakodnevnih interakcij zaposlenih.
Pomemben rezultat se kaže tudi v povezavi med zaznavanjem kulturne raznolikosti in organizacijsko kulturo, kjer je bila ugotovljena statistično značilna pozitivna povezanost. Ta ugotovitev potrjuje, da sta raznolikost in organizacijska kultura medsebojno prepleteni dimenziji organizacijskega okolja, pri čemer ena krepi ali zavira drugo. Organizacije z bolj pozitivno kulturo evidentno lažje integrirajo raznolikost in iz nje ustvarjajo dodano vrednost.
Posebej pomemben prispevek naloge predstavlja mediacijski model, ki je pokazal, da komunikacija pomembno posreduje vpliv kulturne raznolikosti na delovno uspešnost. S tem je raziskava empirično potrdila, da raznolikost ne deluje neposredno, temveč preko komunikacijskih procesov, ki predstavljajo ključen mehanizem prenosa njenih učinkov v organizacijske rezultate.
Celovito gledano rezultati potrjujejo, da kulturna raznolikost sama po sebi ne zagotavlja organizacijskih koristi, temveč jih ustvarja šele ustrezno zasnovan management raznolikosti. Ta ugotovitev je osrednji teoretični in praktični prispevek raziskave, saj premika razumevanje raznolikosti iz statične demografske značilnosti v dinamičen organizacijski proces.</dc:description><dc:publisher>T. E. Lovrec]</dc:publisher><dc:date>2026</dc:date><dc:date>2026-05-14 15:18:12</dc:date><dc:type>Magistrsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>98087</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 005.95/.96:316.72</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 287481091</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
