Tveganje v bančništvu in njihovo upravljanjeBranda, Terezija (Avtor) Zbašnik, Dušan (Mentor) * advanced measurement approach – napredni pristop * basic indicator approach – enostavni pristop * capital adequacy – kapitalska usreznost * compliance – skladnost s predpisi * inherent risk – pripadajoče tveganje * internal auditing – notranje revidiranje * moral hazard – moralno tveganje * off-site supervision – zunanji nadzor * on-site supervision – notranji nadzor * risk-based supervision – nadzorki temelji na tveganju * standardised aBanke igrajo ključno vlogo v nacionalnih ekonomijah večine držav po svetu. Zdrav bančni sistem je pomemben element finančne stabilnosti, ki pomeni osnovo za vzdževanje in razvoj gospodarskega sistema. Osnovna funkcija bančnega sistema je finančno posredniÅ¡tvo: zbiranje finančnih sredstev od tistih, ki imajo presežke in njihovo posojanje tistim podjetjem ali posamezniku, ki jih potrebujejo. Prevzemanje tveganj je neločljivo povezano z bančniÅ¡tvom, pomanjkljivo zavedanje in upravljanje s tveganji pa lahko vodi v izgubo in ogrozi varnost bančnih vlog. Zaradi pomembne vloge v nacionalni ekonomiji in zaupanja, ki ga imajo vlagatelji v banke, morajo te poslovati skrbno in varno ter vzdrževati primeren nivo kapitala in rezervacij za zaščito pred morebitnimi tveganji, ki izhajajo iz poslovanja. Vse banke so v ta namen podvržene nadzoru s strani države za to pooblaščenih institucij. V zadnjih letih je finančni sektor doživel mnogo sprememb. DanaÅ¡nji bančni sistem zaznamujejo predvsem: * naraščajoči obsegi trgovalnih aktivnosti, * razvoj finančnih instrumentov, * pojav globalizacije (24-urni trgi), * povezovanje finančnih institucij, * kompleksni poslovni odnosi z največjimi strankami, * podružnice postajajo prodajna mesta za vrsto različnih produktov, * naraščajoča odvisnost od informacijske tehnologije, * vse bolj zahtevna regulativa. NaÅ¡teti dejavniki so botrovali vse hitrejÅ¡emu razvoju novih finančnih instrumentov, vzporedno s katerimi se pojavljajo nove oblike tveganj, ki so bolj kompleksne in manj transparentne. ÄŒe so v preteklosti finančni in računovodski izkazi bank služili kot osnovno orodje za ocenjevanje varnosti in finančne moči banke, postaja danes njihova izrazna moč v smislu tveganosti banke vse bolj omejena. Analiza stanj na presežne datume ne zagotavlja več ustrezne slike glede dejanske tveganosti banke. Spremembam bančne prakse mora slediti tudi nadzorna praksa, ki se iz pregleda usklajenosti z zakonodajo razÅ¡irja na ugotavljanje in ocenjevanje tveganj. Ker pa je tveganje rezultat kombinacije izpostavljenosti pripadajočemu tveganju in zmanjÅ¡evanju le – tega z notranjimi kontrolami, so predmet ocenjevanja poleg pripadajočega tveganja tudi notranje kontrole. Bančni nadzornik, ki po funkciji sam sicer ni nagnjen k prevzemanju tveganj, razume, da je temelj bančniÅ¡tva v prevzemanju tveganj in da bo banka vedno izpostavljena določenemu obsegu tveganja. Pomembno pri tem pa je, da se banka zaveda tveganja in da ima vzpostavljene ustrezne obrambne mehanizme za njegovo obvladovanje. Banke so zadnja leta izvedle pomembne investicije v razvoj novih metodologij, procedur in kontrol z namenom boljÅ¡ega identificiranja, merjenja in upravljanja tveganj. Vendar pa vzpostavljanje notranjih kontrol ni enkraten proces, ampak jih je treba redno pregledovati, preverjati in po potrebi nadgrajevati. Upravljanje s kapitalom je zelo pomemben del strateÅ¡kega planiranja vsake banke. Prenizka raven kapitala lahko banko izpostavlja prekomernemu tveganju propada, po drugi strani pa previsok kapital banko sili k dvigovanju marž in provizij, da bi lahko zagotovila delničarjem primeren donos na vložena sredstva. Banka mora imeti vzpostavljen takÅ¡en proces upravljanja s kapitalom, ki bo zajel vsa materialna tveganja, ki se jim izpostavlja in bo pravočasno zaznaval spremembe v posamezni vrsti tveganja in temu ustrezno tudi prilagajal obseg razpoložljivega kapitala. Vzpostavljanje pisne strategije, politike in procedure predstavljajo del notranjih kontrol, ki lahko bistveno zmanjÅ¡ajo kapitalsko tveganje banke. Interne politike in procedure morajo postati strateÅ¡ki element upravljanja s tveganjem, pri čemer je potrebno doseči, da se bodo dosledno izvajale in ne bodo same sebi namen.[T. Branda]20092009-02-19 16:52:11Diplomsko delo9820UDK: 336.71COBISS_ID: 9903900NUK URN: URN:SI:UM:DK:GQRYGPWJsl