<?xml version="1.0"?>
<metadata xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"><dc:title>Vpliv zgodnjih življenjskih izkušenj na razvoj serijskih morilcev</dc:title><dc:creator>Krstić,	Iva	(Avtor)
	</dc:creator><dc:creator>Meško,	Gorazd	(Mentor)
	</dc:creator><dc:subject>morilci</dc:subject><dc:subject>serijski morilci</dc:subject><dc:subject>psihološki razvoj</dc:subject><dc:subject>diplomske naloge</dc:subject><dc:description>Diplomsko delo raziskuje vpliv zgodnjih življenjskih izkušenj na razvoj serijskih morilcev. V ospredje postavlja vprašanje, kako otroštvo, družinsko okolje in travmatične izkušnje vplivajo na oblikovanje osebnosti ter kasnejše nasilno vedenje posameznika. Delo temelji na pregledu strokovne in znanstvene literature s področij kriminologije, psihologije, psihiatrije in viktimologije ter analizira ključne dejavnike, ki se pogosto pojavljajo v življenjskih zgodbah serijskih morilcev. Posebna pozornost je namenjena zgodnjim travmam, kot so zanemarjanje, fizična, čustvena in spolna zloraba, odsotnost varnih navezanosti ter odraščanje v disfunkcionalnih družinah. Raziskava pokaže, da takšne izkušnje pomembno vplivajo na razvoj empatije, samopodobe in sposobnosti vzpostavljanja zdravih medosebnih odnosov. Pri nekaterih posameznikih se kot odziv na dolgotrajne stiske razvijejo občutki odtujenosti, jeze in potrebe po nadzoru, ki se lahko izražajo skozi nasilne fantazije in druge deviantne vedenjske vzorce. Obravnavana je tudi MacDonaldova triada, ki vključuje močenje postelje, podtikanje požarov in mučenje živali, ter njen pomen pri prepoznavanju zgodnjih opozorilnih znakov tveganega razvoja. Teoretične ugotovitve so podprte z analizo izbranih primerov serijskih morilcev, pri katerih je mogoče prepoznati povezavo med neugodnimi izkušnjami v otroštvu in kasnejšim nasilnim ravnanjem. Delo ugotavlja, da nastanek serijskega morilca ni posledica enega samega dejavnika, temveč prepleta bioloških predispozicij, psiholoških značilnosti in socialnega okolja. Zaključni del poudarja pomen zgodnjega prepoznavanja stisk otrok ter vlogo družine, vzgojno-izobraževalnih ustanov, socialnih služb in zdravstvenega sistema pri preprečevanju razvoja hujših oblik nasilnega vedenja. Preventiva, pravočasna pomoč in podpora ranljivim posameznikom predstavljajo ključne dejavnike za zmanjševanje tveganja ter preprečevanje medgeneracijskega prenosa travm in nasilja.</dc:description><dc:publisher>I. Krstić</dc:publisher><dc:date>2026</dc:date><dc:date>2026-07-01 16:53:28</dc:date><dc:type>Diplomsko delo/naloga</dc:type><dc:identifier>98700</dc:identifier><dc:identifier>UDK: 343.91:343.611-051(043.2)</dc:identifier><dc:identifier>COBISS_ID: 289609731</dc:identifier><dc:language>sl</dc:language></metadata>
