Janez Ludvik Schönleben (1618-1681) v luči arhivskih virov, njegovega zgodovinskega in retoričnega opusa

Deželak Trojar, Monika

| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Prva stran > Izpis gradiva

Izpis gradiva

Naslov:	Janez Ludvik Schönleben (1618-1681) v luči arhivskih virov, njegovega zgodovinskega in retoričnega opusa
Avtorji:	ID Deželak Trojar, Monika (Avtor) ID Hozjan, Andrej (Mentor) Več o mentorju...
Datoteke:	DOK_Dezelak_Trojar_Monika_2015.pdf (4,32 MB) MD5: 6B6267AF207C45F0B8169242CAAC97D2
Jezik:	Slovenski jezik
Vrsta gradiva:	Doktorska disertacija
Tipologija:	2.08 - Doktorska disertacija
Organizacija:	FF - Filozofska fakulteta
Opis:	Doktorska disertacija ima tri glavne dele. Prvi del disertacije izrisuje življenjsko pot Janeza Ludvika Schönlebna, ki se je začela 16. novembra 1618 v Ljubljani. Janez Ludvik Schönleben je v letih 1629/30–1634/35 obiskoval jezuitsko gimnazijo Ljubljani in 26. oktobra 1635 vstopil v jezuitski red. V času šolanja in redovne formacije v letih 1635–1653 je bival in deloval v različnih kolegijih Avstrijske jezuitske province: na Dunaju, v Leobnu, Gradcu, Kremsu, Linzu, Passauu, Judenburgu in Ljubljani. Po končanem študiju teologije je bil najpozneje novembra 1648 na Dunaju posvečen v duhovnika in je nato v šolskem letu 1648/49 v tamkajšnjem kolegiju poučeval retoriko in bil hkrati notar Filozofske fakultete. Z Dunaja je odšel v Judenburg, od tam je oktobra 1650 prišel za šolskega prefekta v Ljubljano. Iz Ljubljane je oktobra 1651 odšel v Gradec. V tem obdobju se je začela kriza v njegovem jezuitskem poslanstvu, zato je po 20. aprilu 1652 odšel v Linz, od tam pa nekoliko pozneje na Dunaj. V šolskem letu 1652/53 je na dunajski Filozofski fakulteti poučeval logiko, septembra 1653 pa je izstopil iz reda. Z Dunaja je odšel v Padovo, kjer je že 19. decembra 1653 opravil doktorski izpit iz teologije. Spomladi leta 1654 se je vrnil v Ljubljano in bil 6. maja 1654 imenovan za ljubljanskega stolnega dekana. To poslanstvo je opravljal do 3. julija 1667. Schönleben je do leta 1669 ostal v Ljubljani, 13. oktobra 1669 pa ga je cesar izbral za dolenjskega arhidiakona in župnika v Ribnici. V Ribnici je kljub težavam vztrajal do konca leta 1675 ali začetka leta 1676. Po vrnitvi v Ljubljano se je v letih 1676–1681 posvečal predvsem pripravi zgodovinskih in genealoških del. Schönleben je umrl 15. oktobra 1681 v Ljubljani. Biografskemu delu sledi pregledna predstavitev Schönlebnovega opusa. Poglavje o Schönlebnu kot zgodovinarju se začne s kratkim pregledom zgodovinopisja v 16. in 17. stoletju. Poudarek tega dela je na predstavitvi in ovrednotenju njegovih natisnjenih del. V ospredju je njegovo najpomembnejše zgodovinsko delo Carniolia antiqua et nova, sledi pa mu spis Aemona vindicata. Posebej sta izpostavljeni njegovi deli, ki obravnavata izvor in veličino habsburške vladarske hiše: Dissertatio polemica de prima origine augustissimae domus Habspurgo-Austriacae in Annus sanctus Habspurgo-Austriacus. Predstavitev natisnjenega opusa zaključujejo njegove genealogije kranjskih plemiških družin Gallenberg, Ursini-Blagaj, Attems in Auersperg. Poseben doprinos k poznavanju Schönlebna kot zgodovinarja prinaša pregled in oris njegovih del, ki so ostala v rokopisu. Disertacijo zaključuje poglavje o Schönlebnu kot literatu, pozornost je namenjena njegovim zgodnjim govorom iz jezuitskega obdobja in njegovim zbirkam pridig. Postopek zorenja Schönlebna kot pridigarja je prikazan skozi tri obdobja: zgodnje obdobje (1642–1653), obdobje aktivnega pridiganja (1654–1676) in obdobje zmanjšane pridigarske aktivnosti (po letu 1676). Predstavljeni so Schönlebnovi ohranjeni jezuitski govori, temu pa je dodan tudi popis po naslovu znanih, a neohranjenih govorov. Glavnina pozornosti je namenjena Schönlebnovemu pridigarsko najbolj aktivnemu obdobju in predstavitvi njegovih štirih zbirk pridig: Fasten-Freytag und Sonntag-Predigen, Feyertägliche Erquick-Stunden, Tractatus geminus de mysteriis Dominicae passionis in Horae subsecivae dominicales. V zaključku so povzete glavne značilnosti Schönlebnovih govorov in pridig, ki ga opredeljujejo kot predstavnika prehodnega obdobja med značilnimi smernicami potridentinskih pridigarskih načel in postopnega prehajanja v baročni tip pridige. Schönleben se je naslonil zlasti na jezuitski model pridiganja.
Ključne besede:	Kranjska, Ljubljana, 17. stoletje, Avstrijska jezuitska provinca, jezuiti, Janez Ludvik Schönleben (1618–1681), (Schönlebnova) biografija, (Schönlebnov) opus, barok, zgodovinopisje, deželno zgodovinopisje, dvorno zgodovinopisje, retorika, retorska proza, pridiga, jezuitska pridiga
Kraj izida:	[Maribor
Založnik:	M. Deželak Trojar]
Leto izida:	2015
PID:	20.500.12556/DKUM-55468
UDK:	27-789.5:929Schönleben J. L.:930.2(043.3)
COBISS.SI-ID:	21744904
NUK URN:	URN:SI:UM:DK:ZKASCEEI
Datum objave v DKUM:	26.11.2015
Število ogledov:	3062
Število prenosov:	492
Metapodatki:
Področja:	FF
:	Kopiraj citat

Skupna ocena:	(0 glasov)
Vaša ocena:	Ocenjevanje je dovoljeno samo prijavljenim uporabnikom.
Objavi na:

Postavite miškin kazalec na naslov za izpis povzetka. Klik na naslov izpiše podrobnosti ali sproži prenos.

Sekundarni jezik

Jezik:	Angleški jezik
Naslov:	Johann Ludwig Schönleben, 1618–1681, in the Light of Archival Sources, and His Historical and Rhetoric Oeuvre
Opis:	This doctoral dissertation is composed of three parts. The first part of the dissertation outlines Johann Ludwig Schönleben’s life journey, which began on November 16th, 1618, in Ljubljana. Johann Ludwig Schönleben attended the Jesuit secondary school in Ljubljana from 1629/30 to 1634/35, and entered the Jesuit order on October 26th, 1635. During his schooling and monastic training from 1635 to 1653, he stayed and was active at various colleges within the Austrian Jesuit Province: in Vienna, Leoben, Graz, Krems, Linz, Passau, Judenburg, and Ljubljana. After completing his theology studies, he was ordained a priest in Vienna no later than November 1648, and then taught rhetoric at the Viennese Jesuit College during the 1648/49 academic year, while also working as a notary for the Faculty of Arts. He left Vienna for Judenburg, from there he went to Ljubljana in October 1650 to work as a school prefect. In October 1651 he left for Graz. During this time, he began to experience a crisis connected with his Jesuit mission, which is why he left for Linz after April 20th, 1652, and from there to Vienna. He taught logic at the Viennese Faculty of Arts during the 1652/53 academic year and was discharged from the order in September 1653. He then left for Padua, where he passed his doctoral exam in theology on December 19th, 1653. He returned to Ljubljana in the spring of 1654 and was appointed cathedral dean on May 6th, 1654. He remained in this position until July 3rd, 1667. Schönleben remained in Ljubljana until 1669. On October 13th, 1669, the emperor appointed him the archdeacon of Lower Carniola and parish priest in Ribnica. Despite difficulties, he stayed in Ribnica until the end of 1675 or the beginning of 1676. From 1676 to 1681, after returning to Ljubljana, he focused primarily on writing historical and genealogical works. He died on October 15th, 1681, in Ljubljana. The biographical part is followed by a comprehensive presentation of Schönleben’s oeuvre. The section on Schönleben as a historian begins with a short overview of sixteenth- and seventeenth-century historiography. The emphasis is on the presentation and evaluation of his printed works. His most important historical work Carniolia antiqua et nova is at the forefront, followed by his essay Aemona vindicata. Special attention is dedicated to two of his works that discuss the origins and grandeur of the House of Habsburg: Dissertatio polemica de prima origine augustissimae domus Habspurgo-Austriacae and Annus sanctus Habspurgo-Austriacus. The presentation of his printed works concludes with the genealogies of the Carniolan noble families Gallenberg, Ursini-Blagaj, Attems and Auersperg. An overview and outline of his works that have been preserved as manuscripts provides special insight into Schönleben’s work as a historian. The dissertation concludes with a section on Schönleben as a man of letters, in which the main attention is dedicated to his early speeches from the Jesuit period and his sermon collections. The process of Schönleben maturing as a preacher is presented through three periods: his early period (1642–1653), his period of active preaching (1654–1676), and his period of decreased preaching activity (after 1676). Schönleben’s preserved Jesuit speeches are presented and complemented by an inventory of lost speeches—the titles of which are, however, known. The main focus is on Schönleben’s most active period as a preacher and the presentation of his four collections of sermons: Fasten-Freytag und Sonntag-Predigen, Feyertägliche Erquick-Stunden, Tractatus geminus de mysteriis Dominicae passionis, and Horae subsecivae dominicales. This section concludes by summarizing the main features of Schönleben’s speeches and sermons, which define him as a representative of the gradual transition from the typical trends of post-Tridentine preaching principles to Baroque sermons. Schönleben relied primarily on the Jesuit preaching model.
Ključne besede:	Carniola, Ljubljana, seventeenth century, Austrian Jesuit Province, Jesuits, Johann Ludwig Schönleben (1618–1681), (Schönleben’s) biography, (Schönleben’s) oeuvre, Baroque, historiography, provincial historiography, court historiography, rhetoric, rhetorical prose, sermon, Jesuit sermon

Komentarji

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti.

Komentarji (0)

0 - 0 / 0

Ni komentarjev!

Nazaj