| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Izpis gradiva Pomoč

Naslov:The Characterization of the Seven Capital Vices in Paradise Lost
Avtorji:ID Hazemali, David (Avtor)
ID Onič, Tomaž (Mentor) Več o mentorju... Novo okno
ID Gadpaille, Michelle (Komentor)
Datoteke:.pdf MAG_Hazemali_David_2016.pdf (769,23 KB)
MD5: E9F31252E1280446B98499CEC4683812
 
Jezik:Angleški jezik
Vrsta gradiva:Magistrsko delo/naloga
Tipologija:2.09 - Magistrsko delo
Organizacija:FF - Filozofska fakulteta
Opis:In his Paradise Lost, John Milton implemented the system of the Seven Capital Vices which was first established by Pope Gregory the Great around 590 CE and confirmed in the 13th century by St Thomas Aquinas. In essence, the system revolves around the soul, which, once having surrendered to Pride, progresses through a set sequence of other vices, Envy, Wrath, Sloth, Greed, Gluttony, and Lust, in that order. In these Vices, all possible actual sins have their roots. This system became a prominent feature in the works of some of the most influential writers of the past millennium. Milton used this system as a structural device with which to present to the reader the entire scope of evil, in other words, to make him experience the Fall. According to Robert Charles Fox, the system appears three times in Paradise Lost. In Book II, Milton depicts it by giving Satan and six other major denizens of Hell the characteristics of a particular Vice, meaning each of the seven major diabolical figures that appear in Paradise Lost embodies or personifies one of the Seven Capital Vices. As the most eloquent and characteristically perfected of the diabolical figures of Hell, Satan embodies Pride, the prime Capital Vice. In his Pride, he sparked the great rebellion in Heaven which ultimately became his downfall. He does not share his Vice with anyone; rather, he infuses others with Envy, the second of the Seven Capital Vices. The first victim to succumb to his treachery was his lieutenant Beëlzebub, who becomes his alter ego in the Infernal debate and the symbol of Envy. The three other speakers in the debate symbolize the next three Capital Vices: the fierce yet somewhat dumb Moloch symbolizes Wrath, the eloquent yet insidious Belial symbolizes Sloth, and Greed is symbolized by the prospector Mammon. The final two Capital Vices, Gluttony and Lust, which differ from the other five in that they affect the body, not the soul, are not symbolized, but allegorically personified by Death and Sin, respectively.
Ključne besede:Paradise Lost, John Milton, The Seven Capital Vices, Satan, Pride
Kraj izida:Maribor
Založnik:[D. Hazemali]
Leto izida:2016
PID:20.500.12556/DKUM-62543 Novo okno
UDK:821.111.09-13Milton J.(043.2)
COBISS.SI-ID:22600968 Novo okno
NUK URN:URN:SI:UM:DK:RSGQKVLG
Datum objave v DKUM:30.09.2016
Število ogledov:1861
Število prenosov:334
Metapodatki:XML DC-XML DC-RDF
Področja:FF
:
Kopiraj citat
  
Skupna ocena:(0 glasov)
Vaša ocena:Ocenjevanje je dovoljeno samo prijavljenim uporabnikom.
Objavi na:Bookmark and Share



Postavite miškin kazalec na naslov za izpis povzetka. Klik na naslov izpiše podrobnosti ali sproži prenos.

Sekundarni jezik

Jezik:Slovenski jezik
Naslov:Prikaz upodobitve sedmih naglavnih grehov v Izgubljenem raju
Opis:John Milton je v svoj Izgubljeni raj implementiral sistem sedmih naglavnih grehov, ki ga je prvi vzpostavil papež Gregor Veliki okrog leta 590, potrdil pa Tomaž Akvinski v 13. stoletju. V svojem bistvu sistem govori o duši, ki, potem ko ta postane žrtev napuha, podleže še ostalim šestim naglavnim grehom: zavisti, besu, lenobi, pohlepu, požrešnosti in pohoti, v tem vrstnem redu. V teh sedmih naglavnih grehih imajo svoj izvor vsi ostali grehi. Ta sistem so v svojih delih v preteklem tisočletju uveljavili nekateri izmed najbolj vplivnih pisateljev. Milton je uporabil ta sistem kot mehanizem, s katerim bralcu prikaže celoten spekter zla. Povedano drugače, v bralcu je želel vzbuditi občutek Padca. Po Robertu Charlesu Foxu se ta sistem v Izgubljenem raju pojavi trikrat. V Drugi knjigi ga je Milton upodobil tako, da je Satanu in ostalim šestim glavnim prebivalcem Pekla dodelil lastnosti posameznih grehov. Z drugimi besedami, vsak od sedmih glavnih diaboličnih likov, ki se pojavijo v Peklu, uteleša ali pooseblja enega od sedmih naglavnih grehov. Kot najbolj prepričljiv in karakterno izpopolnjen od diaboličnih likov Pekla, Satan, uteleša napuh, prvoten naglavni greh. V svojem napuhu je v Nebesih zanetil veliki upor, ki je pomenil njegov konec. Svojega naglavnega greha ne deli z nikomer. Raje navdaja druge s svojo zavistjo, drugim od sedmih naglavnih grehov. Prvi, ki je podlegel in postal žrtev njegove izdaje, je bil njegov poveljnik Belcebub, ki kasneje postane njegov alter ego v peklenskem koncilu in simbol zavisti. Ostali trije govorci v debati simbolizirajo naslednje tri naglavne grehe: krvoločen, a neumen Moloh simbolizira bes, prepričljiv, a zahrbten Belial simbolizira lenobo, medtem ko pohlep simbolizira rudosledec Mamon. Zadnja naglavna greha, požrešnost in pohota, ki se od drugih petih razlikujeta v tem, da učinkujeta na telo, ne na dušo, nista predstavljena kot simbola, temveč ju alegorično poosebljata Smrt in Greh.
Ključne besede:Izgubljeni raj, John Milton, sedem naglavnih grehov, Satan, napuh


Komentarji

Dodaj komentar

Za komentiranje se morate prijaviti.

Komentarji (0)
0 - 0 / 0
 
Ni komentarjev!

Nazaj
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici