| Opis: | Zlasti za pregovore in reke (le-ti izražajo delno veljavne življenjske resnice) lahko ugotovimo nekatere pojave, ki sodijo na področje jezikoslovja, in nekaj detajlov stilistike, tudi s stališča estetike. Za razumevanje, tudi za konotacijo, je treba poznati semantiko in logično slovnico celokupnega jezika, v katerem se te kratke oblike besedilnih vrst pojavljajo; če je potrebno, se je treba ukvarjati tudi z variantami (diasistemi) kakega jezika. Logična slovnica se ne poruši, ampak izraža nove ali dodatne odnose. Tako se npr. pragmatična prislovna določila časa in kraja prenesejo s pragmatičnega področja na aplošno veljanost. Če primerjamo pregovore in reke medkulturno, ni dovolj, da poznamo le slovnico jezikov, iz katerih so vzeti, potrebni so odtenki v semantiki glede duha konteksta. Le-ta ni samo jezikoven, ampak tudi individualen in socialnokulturen, izžareva duha individua, okolja in epohe. Treba je upoštevati, da so mnogi slovniški in semantični pojavi v takih kratkih besedilnih vrstah povezani še z glasoslovnimi pojavi, saj gre pogostokrat za ustno izročilo in ustno komuniciranje. Pri prevajanju je treba upoštevati jezikoslovne in retorične prvine, paziti moramo, da dobimo skupaj s temi prvinami tudi ustrezno intelektualno ter estetsko vrednost. Prispevek obravnava pregovor rana ura - zlata ura (aurora musis amica) in omenja izvor misli pri Hesiodu, latinsko tvorbo ter prve vire v nemščini (16. stoletje). Nato prikazuje prispevek modifikacije pregovora vse do današnjih dni. Uporabljali so jih različni avtorji, bodisi za slovarsko gradivo, za zbirke pregovorov in rekov ali pa kot citate v literarnih delih. Zlasti v 19. stoletju so po uvedbi splošne šolske obveznosti omenjeni pregovor zelo pogostokrat uporabljali za vzgojne namene. Tudi v književnih delih, ki so vsebovala bolj ali manj vidne vzgojne tendence, najdemo izvirne citate ali razpoznavne predelave tega pregovora. Tudi A. M. Slomšek je jasno vkomponiral misel iz tega pregovora v pesem Veselo jutro. Izjemno popularnost je ohranil pregovor tudi v nemški književnosti 19. in 20. stoletja. Poznamo direktne navedbe, različne aluzije in mnoga parodiranja. Vse omenjeno s pridom uporablja tudi najsodobnejši jezik reklam, zlasti pa jezik moderne satire na različna početja gospodarstvenikov, politikov in ljudi raznovrstnih poklicev ter značajev. Veliko parodij so ustvarili že sholarji, v novejšem času komediografi in satiriki, tudi različni družbeni kritiki v literarni obliki (Hermann Kant, Mascha Kaleko, B. Brecht, K. Zuckmayer, Ulrich Erckenbrecht in drugi). V prispevku je nadalje obdelan izrek errare humanum est (motiti se je človeško). Pisno in ustno je uporabljen izredno pogosto. Vendar pa v taki kratki obliki ne izvira iz antike. Misel pa seveda najdemo živahno niansirano že pri grških in rimskih avtorjih in se nadaljuje z različnimi modifikacijami skozi srednji in novi vek. Najbolj znan je Goethejev verz iz Fausta (Prolog v nebesih) Es irrt der Mensch, solang er strebt (dobeseden prevod ali eden izmed možnih prevodov bi bil: človek se moti, dokler stremi). Avtor prispevka je izbral več zbirk citatov, tudi več splošnih slovarjev, slovarjev tujk, enciklopedij itd., ki navajajo sentenco. Le-ta je prešla v različnih oblikah v reke in pregovore ter pesniške podobe. Pri tem je včasih na prvem mestu latinska oblika, včasih domača. Prevodi pa niso enotni. Opazimo, da gre kdaj za dobeseden prevod, kdaj za modifikacije glede na znanje in okus avtorja (avtorjev). Nameni so modrovanja, pridigarstvo, psihologiziranja. Nemalokrat pozvanja v prevodu Goethejev verz; s tem je hotel kakšen avtor pokazati izobrazbo ali pesniško žilico. Različne kulture niso samo različni narodi, različne religije, različna literarna dela, ampak tudi materialna in duhovna stremljenja posameznikov in kulturnih ter znanstvenih skupin pa njih znanja in stremljenja. Seveda lahko govorimo o posameznih sociokulturnih okoljih v času in prostoru. Posameznik ni nikoli izoliran, ampak je vedno del socialne in etnične, jezikovne in kulturne tvorbe, ki mu daje pečat in možnosti. Hkrati se pa tudi posameznik odziva s svojimi individualnimi zmožnostmi in hotenji na okolje. Sem sodi tudi odnos do izročila. Vplivi so seveda mnogostranski. Prevodi niso samo konfrontacija jezikov, ampak tudi sociokulturnih okolij in ustvarjalnih sposobnosti. Afinitete, odklonitve ali prilagoditve so včasih preprostejši, včasih pa bolj kompleksni pojavi |
|---|
