| Opis: | V zgodovinskem razvoju slovenskega knjižnega jezika je razvoj deležniško-deležijskih skladov na -č. in –ši slabo raziskan, čeprav gre za značilno slovensko skladenjsko sredstvo, na katerega so opozarjali vsi slovničarji od A. Bohoriča naprej. V slovenščini so oblike na -č in -ši predvsem knjižne, najpogosteje zelo redke, pa vendar prisotne, čeprav so se v osrednjeslovenskem prostoru vse do 19. stoletja oblike na -ši skoraj izgubile; iz narečij so povsem izginile, v knjižni rabi pa so bile bolj izjema kot pravilo. Povsem drugačno pa je bilo stanje v vzhodnoslovenskem (tj. panonskem) jezikovnem prostoru, saj je prekmurski knjižni jezik 18. in prve polovice 19. stoletja ohranil bogato deležniško-deležijsko izražanje, ki je bilo v skladnji zelo podobno skladenjskemu sistemu teh oblik v stari cerkveni slovanščini. Ker sta se osrednje- in vzhodnoslovenska knjižna različica vse do 19. stoletja razvijali ločeno, takšna raba pri prekmurskih protestantskih in katoliških piscih ni mogla vplivati na jezikovne razmere v osrednji Sloveniji tako dolgo, dokler Slovenci, živeči v avstrijskem delu monarhije, na prelomu 18. in 19. stoletja niso dobili informacij, da se tudi onstran Mure, na Ogrskem, nekaj dogaja s slovenskim jezikom.
Oživljanje starih oblik na-čin-šiv osrednjeslovenskem knjižnem jeziku prve polovice 19. stoletja in njihov vdor v oblikoslovno-skladenjski sistem enotnega slovenskega knjižnega jezika druge polovice 19. stoletja sta posledica soočanja razlikovalnih skladenjskih sestavov dveh tipov slovenskega knjižnega jezika in normiranja skupnega slovenskega knjižnega jezika sredi 19. stoletja, in sicer ob razvojno-zgodovinskem upoštevanju rezultatov glasoslovno-oblikoslovno-skladenjskih zakonitosti slovenskega knjižnega jezika, upoštevajoč pri tem arhaičen starocerkvenoslovanski deležniško-deležijski sestav in posnemovalno skladenjsko. podobo vzhodnoslovenskega knjižnega jezika na prelomu 18. in 19. stoletja. Pri M. Ravnikarju je sicer še šlo za "sorazmerno nesrečen poskus aplikacije", vendar pa je F. Metelko v slovnici (1825) popravil vse oblikoslovne in funkcijske nespretnosti svojega sodobnika, tako da so se še pred sredino stoletja oblike razširile na celotno slovensko jezikovno ozemlje. Njihova pogostost se je v 19. stoletju spreminjala in je bila v primerjavi z rabo v središčnem tipu knjižnega jezika od P. Trubarja do J. Japlja ter razsvetljenskih in romantičnih leposlovnih prizade- vanj ves čas zelo visoka, vendar pa z izjemo F. Levstika nikoli takšna kot v prekmurskem knjižnem jeziku 18. in prve polovice 19. stoletja.
Pri izrinjanju deležniško-deležijskih skladov na-čin -ši iz slovenskega knjižnega jezika konec 19. stoletja je šlo za obraten potek kot pri oživljanju: oblike so bile najprej oblikoslovno in skladenjsko umetno oživljene v slovnicah slovenskega (osrednje-, vzhodno- in "novoslovenskega") knjižnega jezika, od tam pa so se razširile v knjižno rabo (v živi govor niso bile sprejete); izrinjanje pa se je začelo najprej v literaturi in šele kasneje so te procese v jeziku normirali jezikoslovci in slovničarji. Oživljanje je bilo dolgotrajno in neuspešno, izrinjanje pa hitro in temeljito. |
|---|
