| Opis: | Manjšalnice kot lingvistična kategorija so največkrat raziskovane morfološko. Eno najbolj celostnih in hkrati koherentnih študij na področju manjšalnic v angleškem jeziku je delo z naslovom Manjšalnice v angleščini (Diminutives in English) iz leta 2003. Avtor monografije Klaus Schneider zagovarja stališče, da bi manjšalnice morali preučevati hkrati z morfološkega in pragmatičnega vidika. Pričujoče magistrsko delo se sicer do neke mere posveča analizi manjšalnic z morfološkega vidika, a glavni cilj raziskave je, da manjšalnice obravnava s pragmatičnega vidika, tj. z vidika njihove rabe v kontekstu, še posebej se ukvarja s stilistično vlogo manjšalnic v dramskih besedilih.
Primarna funkcija manjšalnic, ne glede na jezik, je izražanje majhnosti, vendar se njihova vloga v besedilih nikakor ne konča z denotacijo, ampak imajo lahko še več drugih funkcij. V zvezi s tem obstajajo različne teoretske podlage, ki jih povzema in komentira Schneider (2003, 12). Teoretike je mogoče razdeliti v 3 skupine, ki o vlogi manjšalnic menijo naslednje: manjšalnice po eni strani izražajo samo »majhnost«, druga skupina meni, da izražajo »majhnost« in odnos in tretja, da izražajo zgolj odnos. To magistrsko delo se poleg posameznih študij, ki spadajo v te tri skupine, ter Schneiderja, ki povzema večino relevantnega in do nastanka monografije obstoječega gradiva, opira tudi na nekatere slovenske študije (prim. npr. Sicherl, Žele, Vidovič Muha idr.), predvsem pa v duhu kontrastivne analize Shakespearovega Hamleta in treh slovenskih prevodov glede na funkcije manjšalnic, ki se v njih pojavijo, oblikuje štiri kategorije, ki so se že v predhodnih raziskavah podobnega gradiva izkazale za uporabne (prim. Onič in Marinšek 2015). To so naslednje možnosti:
1. izražanje majhnosti ali mladosti,
2. zapolnitev semantične praznine,
3. okrepitev govorčeve moči,
4. izražanje čustvene zaznamovanosti.
Glede na to, da sta prvi dve kategoriji denotativni in tako rekoč standardni povsod, kjer se pojavljajo manjšalnice, ju lahko pričakujemo tudi v teh besedilih. Okrepitev govorčeve moči se je v predhodnih študijah pojavila predvsem v sodobnih dramah, zato tudi v tej raziskavi takih primerov pričakujemo manj, glavna skupina, v kateri pričakujemo največ primerov, pa je četrta skupina, to so manjšalnice, ki so uporabljene z namenom (oz. vsaj s potencialom) izražanja emocionalne zaznamovanosti. Le-ta je nadalje opredeljena v naslednjih osmih podkategorijah (povzeto po Slovarju slovenskega knjižnega jezika): ekspresivno, evfonično, ironično, ljubkovalno, slabšalno, šaljivo, vulgarno in temporalno. Raziskovanje manjšalnic v drami v okviru te študije seveda presega zgolj kategorizacijo le-teh, ampak razišče tudi njihov slogovni vidik in potencialne interpretativne možnosti.
Uporaba in tvorjenje manjšalnic se med angleščino in slovenščino zelo razlikujeta. Glede na tvorbo lahko manjšalnice uvrstimo v dve glavni skupini: na analitične in sintetične manjšalnice. Analitične so opisne, kar pomeni, da jih dobimo z uporabo pridevnikov, katerih nabor je razmeroma omejen. V slovenščini lahko sem štejemo besedo majhen z vsemi njenimi izpeljankami. V angleščini je ta nabor nekoliko širši (small, little, tiny, wee, miniature, young itd.), predvsem pa je za angleščino pomemben zaradi bistveno manjšega obsega možnosti pri tvorjenju sintetičnih manjšalnic. Slednje se namreč tvorijo s specifičnimi deminutivnimi obrazili, kar pa je v angleškem jeziku veliko manj prisotno.
Na prvi pogled se zdi, da v angleščini skorajda ni najti manjšalnic oziroma da so zelo redke. Taka ocena bi bila verjetno preveč pavšalna, drži pa, da angleščina po večini manjšalnice tvori s pridevniki, ki izražajo majhnost, in posledično so te manjšalnice v angleščini sestavljene iz več besed (npr. little house). Sintetične manjšalnice se tudi tu tvorijo z določenimi obrazili, nekatere pripone so, na primer, -ette, -let in -ling, ravno obrazila pa so vzrok za nesoglasja med različnimi avtorji (npr. Schneider, Jurafsky, Vrabie) |
|---|
