| Opis: | Danes vedno več ljudi, ki govorijo različne jezike. Večjezičnost se širi iz dneva v dan in populacija večjezičnih ljudi narašča. Večjezični lahko postanemo skozi svojo voljo ali pa smo lahko v to prisiljeni. Slednje dokazuje primer imigrantske krize, ko ljudje imigrirajo v tuje države in so tako prisiljeni učenja tujega jezika. Otroci teh imigrantov so poleg učenja jezika države, v katero pridejo, v šoli soočeni tudi s poukom tujega jezika. Nekateri otroci pri učenju in usvajanju jezika nimajo težav.
V magistrskem delu se obravnava uspeh večjezičnih učencev pri pouku tujega jezika, V teoretičnem delu so uvodoma definirani pojmi, ki so predmet magistrskega dela. To so: večjezičnost, plurilingvalizem in biligvalizem oziroma dvojezičnost. Večjezičnost predstavlja rdečo nit raziskave, zato je v teoretičnem delu v ospredju. Poglobljeno je tudi predstavljen pojem bilingvalizem oziroma dvojezičnost. Slednji je v razredih slovenskih šol pogost, medtem ko otrok, ki razumejo in govorijo tri ali štiri jezike, ni veliko. Magistrsko delo se poleg raziskovanja uspeha večjezičnih otrok ukvarja tudi z otrokovim usvajanjem maternega jezika in kako le-to pripomore h kasnejšemu učenju drugega/tujega jezika. Pomembno je izpostaviti tudi razliko med usvajanjem in učenjem jezika. Otroci usvajajo jezik na naraven način, skozi druženje s sovrstniki, učijo pa se ga v za to prilagojenem okolju – v učilnici s pomočjo različnih didaktičnih pripomočkov in z razlago učitelja.
Teoretiki navajajo, da je usvajanje drugega jezika zelo podobno usvajanju materinščine. Otrok si bo bolje zapomnil, če bo tuj jezik usvajal na naraven način; skozi okolje, družbo ali družino. Najboljši primer so imigranti, ki prihajajo v Slovenijo. Ti otroci se slovenščine naučijo skozi igro s slovenskimi otroki, v šoli, v domači okolici, trgovini ali kej drugje na javnem prostoru. V šoli se ti otroci učijo tuj jezik, ki je za njih lahko drugi ali tretji jezik.
Jezik postavlja med otroke razlike; enojezični otroci imajo bolj bogat besedni zaklad v svojem jeziku, večjezični pa imajo po obsegu besedni zaklad sicer enako širok, vendar združenega iz dveh ali teh jezikov skupaj. Skozi razvoj dosežejo oboji enak razvojni nivo.
Teorij o usvajanju jezika je več. Teoretiki iz področja kognitivne teorije so mnenja, da jezik ni prirojen ampak naučen s konstruktivističnim procesom. Poudarjajo tudi kritično točko, kjer so otroci najbolj dovzetni za jezik in ga z lahkoto usvojijo. To je v času zgodnjega otroštva. Kasneje v času adolescence, ko pri mladostniku prevladujejo čustva in empatija je usvajanje jezika težje, saj se takrat soočajo s prvimi problemi in čustvenimi zapleti. Nativisti so v ospredje postavili univerzalno slovnico, ki naj bi jo imel vsak človek. Poudarjajo tudi, da ko se otroci naučijo materinščine poskušajo sheme in pravila le-te prenesti na tuj jezik. Behavioristi so striktni glede napak, saj je po njihovih besedah pri učenju tujega jezika materinščina nezaželena. Poudarjajo, da sta za usvojitev tujega jezika pomembna vaja in ponavljanje.
Pomembno je da tudi učitelji poznajo teorije poučevanja tujega jezika, saj morajo vedeti kako pristopiti do otrok in kakšne načine poučevanja naj uporabijo, da bodo otroci najbolj razumeli in usvojili določen jezik. Poznamo avdio-lingvalni (slušno-govorni pristop) pristop, telesni pristop, komunikacijski pristop, pristop ki je naravnan na dejavnosti, pristop baziran na zgodbah in pristop z medpredmetnim povezovanjem. Metodologije pri teh pristopih so enake, razlikujejo se samo izobraževalne vsebine. Vsekakor pa je potrebno upoštevati tudi učne stile učencev in njihove učne navade in temu prilagoditi učen pristope.
V empiričnem delu so s pomočjo kvalitativne vsebinske analize analizirani intervjuji, ki so bili opravljeni z učiteljicami tujega jezika na različnih šolah po Sloveniji. Med seboj so bili primerjani enojezični in večjezični otroci na naslednjih področjih: usvajanje gramatičnih struktur, slušno razumevanje, razumevanje tekstov, |
|---|
