| Opis: | Povezava med modalnostjo v angleškem jeziku in pragmatiko je stvar obsežne debate, saj se pogosto zdi, da ne obstaja konkreten način vzpostavitve smiselne povezave med modalnostjo, ki jo neka izjava vsebuje, in pragmatično funkcijo te izjave, kar je rezultat mnogih težav, ki pestijo različne teoretične opise tako modalnosti kot teorije govornih dejanj.
Tradicionalni opis modalnosti deli modalne glagole v tri kategorije: epistemske, deontične in dinamične (znane tudi kot modalnosti enostavnega korena). Epistemska modalnost se nanaša na modalne glagole, ki izražajo verjetje, prepričanje, znanje ali verjetnost. Deontična se nanaša na tiste modalne glagole, ki govorijo o dolžnosti, kar zaobjema dovoljenja, prepovedi, obveze, itd. Dinamična, oziroma modalnost enostavnega korena pa je tista, ki opisuje zmožnosti. Problem pri tem opisu je, da ni mogoče določiti, kdaj je nek modalni glagol uporabljen v epistemskem, deontičnem ali dinamičnem smislu, saj lahko večina modalnih glagolov zavzema katerokoli izmed teh funkcij. Zaradi tega je razlaganje modalnosti s tem pristopom zelo dvoumno, tudi takrat, kadar se zanašamo na širši kontekst izjave, ki vsebuje modalni glagol.
Po drugi strani tradicionalni opis govornih dejanj slednja deli na lokucijska, ilokucijska in perlokucijska govorna dejanja. Lokucija zaobjema samo neposredno dostopen, eksplicitno izražen pomen neke izjave, ilokucija izraža namen govorca in pomen izjave, kot ga dojema govorec, perlokucija pa se nanaša na izid in posledice izjave, neodvisno od namena ali dobesedne vsebine izjave. Zdi pa se, da se vse modalnosti nanašajo samo na ilokucijska govorna dejanja, saj ta izražajo namen govorca, na katerega pa modalnost najbolj vpliva. Povezava med tradicionalnima opisoma je tako domala nemogoča.
Sodobnejši opis deli govorna dejanja na trdilna, komisivna, konstativna, direktivna in imperativna. Pri tem se da lokucijo, ilokucijo in perlokucijo razlagati kot aspekte teh govornih dejanj, ne pa kot ločene kategorije. V tem primeru je mogoče različne modalnosti povezati z različnimi govornimi dejanji, a se dvoumnost, ki jo vsebuje tradicionalni opis modalnosti pojavlja tudi pri nadaljnjih poskusih povezovanja modalnosti in govornih dejanj.
V iskanju rešitve je tako potreben drugačen opis modalnosti. Dva znana pristopa sta polisemijski in monosemijski opis modalnosti. Polisemijski opisi trdijo, da ima vsaka leksikalna enota (v našem primeru modalni glagol) več semantičnih pomenov, medtem ko monosemijski opisi zagovarjajo, da je moč vsako leksikalno enoto definirati enopomensko. Pregled polisemijskih opisov pokaže, da več možnih pomenov in definicij za vsako leksikalno enoto vodi do podobnih dvoumnosti kot tradicionalni opis modalnosti, zaradi česar jih v naše namene ne moremo uporabiti.
Monosemijski opisi se drug od drugega zelo razlikujejo. Nekateri izmed njih so se iz različnih razlogov pokazali za nezadostne, medtem ko opis, ki ga ponudi Groefsema (1995) zadovoljuje naše potrebe. Avtorica vsak modalni glagol definira v smislu propozicije, ki jo modalnost izraža in dodatne minimalne množice propozicij, ki podpirajo ali upravičujejo rabo dane modalnosti.
Kissine (2013) na podoben način definira govorna dejanja, kar nam omogoča vzpostavitev koherentne povezave med modalnimi glagoli in govornimi dejanji. Na koncu naloge poskusimo pokazati, da je lahko vsak modalni glagol s svojo minimalno množico propozicij vsebovan samo v eni vrsti govornega dejanja, s čemer tudi definira govorno dejanje, v katerem se nahaja. |
|---|
