| Opis: | Magistrsko delo obravnava delo Georga Orwella Na robu in na dnu v Parizu in Londonu, ki je nastalo na podlagi avtorjevih osebnih izkušenj v Parizu in Londonu med letoma 1928, ko je uradno nehal službovati za indijsko imperialno policijo, in 1930, ko se je vrnil iz Pariza. V delu so tako obravnavane razlike med avtorjevimi osebnimi izkušnjami in dogodki, zapisanimi v delu Na robu in na dnu v Parizu in v Londonu, ter možne razlage za določene spremembe. Te spremembe so ovrednotene na podlagi primerjave med delom in različnimi eseji, pismi in biografijami, ki obravnavajo Orwellovo življenje.
V drugem in tretjem poglavju je opisan razvoj odnosa med avtorjem, literarnim delom in bralcem. Prvotno je avtor veljal za glavno avtoriteto glede interpretacije njegovega literarnega dela, vendar je bilo na začetku 20. stoletja vse več literarnih strokovnjakov mnenja, da bi primarni fokus moral biti na delu ali na bralcu, saj je avtor s tem, ko je končal in objavil svoje delo, zaključil svojo vlogo v življenjskem ciklu dela in avtorski namen ni pomemben faktor v interpretaciji besedila. Opisani so različni pogledi na odnos med delom in avtorjem ter omenjeni številni eseji znanih literarnih kritikov, kot so na primer Roland Barthes, Cleanth Brooks, E. D. Hirsch in P. D. Juhl. Ker je bilo delo Na robu in na dnu v Parizu in v Londonu primarno označeno kot fikcija in kasneje reklasificirano kot nefikcija, je opisan tudi odnos med fiktivnimi in nefiktivnimi besedili ter interpretacijo bralca, saj na interpretacijo vpliva tudi zvrst besedila. Opisan je relativno nov pojem na področju literarnih zvrsti – avtofikcija. |
|---|
