| Opis: | Cilj diplomskega dela je predstaviti literarno večjezičnost in jo prikazati na primerih iz romana Herkunft (2019) avtorja Saša Stanišića. Roman uvrščamo v migracijsko literaturo in eden osrednjih vidikov le te je tudi večjezičnost. Stanišić je bil zaradi vojne v Bosni v svojih mladostniških letih prisiljen zapustiti svojo domovino in se z družino preseliti v Nemčijo. Omenjena izkušnja je osrednja tema romana, v katerem pripovedovalec skuša osvetliti svoje soočanje z novo kulturo in ustvarjanje novega življenja. Raziskava večjezičnosti je zanimiv del literarne znanosti, za katero zanimanje v zadnjem času vedno bolj narašča. Domnevamo lahko, da je vsak posameznik vsaj malo večjezičen. Četudi posameznik govori samo svoj jezik, je le ta konstruiran in spremenjen s pomočjo drugih jezikov, ki vplivajo nanj. Vselej, sploh pa v času globalizacije, se v uporabi jezika najdejo povezave z drugimi jeziki. Slednje ne velja zgolj za druge jezike, temveč tudi za vse jezikovne različice, na primer narečja. V teoretičnem delu je opisan sam pojem literarne večjezičnosti in njen koncept. Opisan je tudi avtor in njegova dela, značilnosti estetike njegovih romanov in pogled na teme, o katerih piše. Stanišić v svojih delih vedno znova razpravlja o tematiki migracije in jugoslovanske vojne. Posebej zanimivo je, da to tematiko svojim bralcem skuša približati s humorjem in ironijo, ne zgolj s krutimi zgodbami resničnosti. V empiričnem delu je prikazano, kako se literarna večjezičnost kaže v samem romanu in kateri tipi večjezičnosti prevladujejo. Domnevo, da gre tu večinoma za večjezičnost v govorici figur, se v ugotovitvi tudi potrdi. Najdejo se tudi številni primeri menjave jezikov, zlasti nemškega in srbohrvaškega. Poleg tega se pojavljajo tudi primeri menjave med nemškim in drugimi jeziki, kot so turški, poljski in angleški. To lahko pojasnimo z okoljem, v katerem je pripovedovalec odraščal, saj je za Nemčijo značilna multikulturna družba. Najdejo se tudi primeri večpisavnosti, saj je prvi jezik avtorja srbohrvaščina, za katero so značilna diakritična znamenja. Posebej zanimiva ugotovitev je pri citatih in jezikovni drugačnosti, saj se v romanu najdejo citati Karla Marxa in lirike Joseph von Eichendorffa in Friedrich Hölderlina. V zaključnem delu najdemo še razlago, zakaj lahko roman uvrščamo med spominsko literaturo. |
|---|
