| Title: | USODA PREBIVALSTVA IN NASLEDSTVO DRŽAV - PRIMER IZBRISANIH V REPUBLIKI SLOVENIJI |
|---|
| Authors: | ID Petrač, Kvirin (Author) ID Devetak, Silvo (Mentor) More about this mentor...  |
| Files: | UNI_Petrac_Kvirin_2011.pdf (588,28 KB) MD5: 05C0C6A5B28CEA46C850463C8190C8C8 PID: 20.500.12556/dkum/682068d7-1531-4c7d-b54e-f264aa87f0f0
|
|---|
| Language: | Slovenian |
|---|
| Work type: | Undergraduate thesis |
|---|
| Organization: | PF - Faculty of Law
|
|---|
| Abstract: | Razpad Jugoslavije in nastanek samostojne Republike Slovenije je potekal v zelo burnih okoliščinah. Bil je to čas propada socializma v vzhodnoevropskih državah in tako tudi v samoupravni Jugoslaviji ter v Sovjetski zvezi, ki je bila pravzaprav jamstvo za obstoj jugoslovanske države. Pri razpadanju jugoslovanske federacije je Slovenija imela pomembno vlogo, ne pa najodločilnejše.
Odločitev Slovenije, da zapusti Jugoslavijo, ni bila enostavna, saj je vanjo v povojnih desetletjih vložila veliko energije in sredstev. Veliko Slovencev je verjelo v reformiranje Jugoslavije v federalizirano in demokratično državo, ki bi zagotovila nacionalne pravice tam živečim narodom. Za samostojnost so se odločili šele, ko je reformiranje Jugoslavije postalo brezupen projekt.
Da bi rešila politične težave je Jugoslavije že leta 1974 sprejela novo ustavo. Ta je vzpostavila model za večnacionalne federacije. Odnose med federacijo in federalnimi državami je postavila na načelo izvirne suverenosti federalnih držav in izvedene suverenosti federacije.
Ustava je omogočila veto s strani zveznih republik in provinc Jugoslavije na vse odločitve, ki bi negativno vplivale nanje. Rezultat ustave je bil skoraj popolna paraliza federalnega sistema v času gospodarske in politične krize leta 1980.
Z rojstvom nacionalizma (predvsem srbskega) ter želje Srbije po večji centralizaciji Jugoslavije, je slednje naletelo na nestrinjanje Slovenije, ki se ji je kasneje pridružila še Hrvaška. Slovenija je skupaj s Hrvaška ponudila rešitev, to je reformiranje Jugoslavije v konfederacijo, in če bi to ne bilo uspešno, razglasitev samostojnosti obeh držav.
Kriza v Jugoslaviji je vzbudila skrb mednarodne skupnosti zlasti Evropske Unije. Mednarodna skupnost je nasprotovala odcepitvi držav od Jugoslavije, saj se je zavzemala za njeno teritorialno celovitost.
16. decembra 1991 so se na pobudo nemške diplomacije sestali zunanji ministri Evropske Unije. Na tem srečanju je nastala Deklaracija o smernicah za priznanje novih držav v vzhodni Evropi in Sovjetski Zvezi, v kateri je določila več posebnih pogojev za priznanje držav.
Z Deklaracijo o smernicah za priznanje novih držav je mednarodna skupnost uradno spremenila svoje stališče glede celovitosti Jugoslavije in legitimnosti nastanka novih držav.
25. junija 1991 sta Slovenija in Hrvaška s plebiscitom razglasili svojo neodvisnost, sledila je krvava državljanska vojna, sprva oborožen konflikt v Sloveniji, ki se je nato razširil še na Hrvaško, Bosno in Hercegovino ter Kosovo.
Skupščina Republike Slovenije je 6. decembra 1990 sprejela Zakon o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in Razglas državljanom Republike Slovenije. Z zakonom je bilo določeno, da glasovalni upravičenci z »da« ali »ne« odgovorijo na vprašanje: »Ali naj republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država«. Zakon je določal, da je odločitev, da Slovenija postane samostojna in neodvisna država, sprejeta, če se zanjo izreče večina vseh glasovalnih upravičencev. Pozitivna odločitev zavezuje Skupščino Republike Slovenije, da sprejme v šestih mesecih ustavne in druge akte ter ukrepe, ki so potrebni, da Republika Slovenija prevzame izvrševanje suverenih pravic, ki jih je prenesla na organe Socialistične Federativne Republike Jugoslavije. Plebiscit je bil razpisan na dan 23. decembra 1990.
Da se je Slovenija lahko osamosvojila, je morala sprejeti številne zakone ter mednarodne pogodbe. Najpomembnejša zakona, poleg seveda Ustave, sta bila Zakon o državljanstvu Republike Slovenije ter Zakon o tujcih. S sprejetjem Zakona o državljanstvu Republike Slovenije je omogočila pridobitev slovenskega državljanstva vsem, ki so si to želeli, a so morali za državljanstvo zaprositi. Tisti, ki to niso želeli in zanj niso zaprosili, so po Zakonu o tujcih postali tujci.
Slovenija je podpisnica številnih mednarodnih pogodb in dokumentov. Najpomembnejši mednarodni dokumenti s področja človekovih pravic so: Splošna deklaracija človekovih p |
|---|
| Keywords: | izbrisani, ustavna odločba, Zakon o državljanstvu Republike Slovenije, Zakon o tujcih, Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ, človekove pravice. |
|---|
| Place of publishing: | Maribor |
|---|
| Publisher: | [K. Petrač] |
|---|
| Year of publishing: | 2011 |
|---|
| PID: | 20.500.12556/DKUM-17446  |
|---|
| UDC: | 34(043.2) |
|---|
| COBISS.SI-ID: | 4187179  |
|---|
| NUK URN: | URN:SI:UM:DK:IBGSSBQ0 |
|---|
| Publication date in DKUM: | 17.02.2011 |
|---|
| Views: | 3495 |
|---|
| Downloads: | 255 |
|---|
| Metadata: |  |
|---|
| Categories: | PF
|
|---|
|
:
|
Copy citation |
|---|
| | | | Average score: | (0 votes) |
|---|
| Your score: | Voting is allowed only for logged in users. |
|---|
| Share: |  |
|---|
Hover the mouse pointer over a document title to show the abstract or click
on the title to get all document metadata. |