| Abstract: | Uvod: Analizirali smo rezultate prvih 5 let nameščanja prilagodljivega traku želodca pri bolnikih. Spremljali smo izgubo telesne teže glede na njihovo sodelovanje oziroma obiskovanje kluba operiranih. Po naših izkušnjah je prilagodljivi želodčni trak uspešna metoda zdravljenja le ob hkratnem spemljanju ter zdravljenju pred operacijo in po njej. Pri bolnikih, ki so redno obiskovali klub operiranih, se je telesna teža zmanjšala bolj kot pri tistih, ki so na sestanke prihajali redkeje.
Bolniki in metode: Od maja 2005 do maja 2010 smo 264 bolnikom namestili prilagodljivi želodčni trak (66,5 % vseh bariatričnih operacij). V povprečju so bili stari 41,0 let, njihov ITM pa je v povprečju znašal 42,4 kg/m². 224 je bilo žensk (84,8 %) in 40 moških (15,2 %). 192 bolnikov smo spremljali več kot leto dni. 155 bolnikov smo anketirali za BAROS. Izključili smo bolnike s hormonskimi motnjami in drugimi bolezenskimi spremembami, ki izključujejo bariatrično operacijo. Ker tehnika prevezave želodca s prilagodljivim trakom ni primerna za vsakogar, smo bolnike pred operacijo natančno psihološko ovrednotili. Omogočili smo jim tudi psihološko in dietetično podporo, če so jo potrebovali.
Rezultati: V povprečju so v prvem letu shujšali za 23,4 kg, v drugem letu za 31,4 kg in tretje leto za 33,7 kg (EWL v povprečju 50,3 % prvo leto, 65,6 % drugo leto in 69,8 % tretje leto).
Spremljali smo tudi hkrati prisotne bolezni (komorbidnost). Po oceni BAROS sta obe skupini (skupina z komorbidnostjo in skupina brez nje) dosegli oceno »dobro« (4,85 oz. 2,64).
Izračunana vrednost Pearsonovega koeficienta r = 0,58 (p < 0,001) je pokazala, da je povezanost med številom obiskov na klubu in EWL zmerna do močna.
Zaključek: Ugotovili smo, da bolniki shujšajo več, če pogosteje obiskujejo klub operiranih. |
|---|
