| Abstract: | Avtorjev stil je včasih enako pomemben kot vsebina, še posebej v fikciji. Lahko bi rekli, da je eden ključnih elementov v tem žanru, ki lahko naredi dobro knjigo ali jo uniči. V njem lahko uživamo, toda definiranje stila običajno ni preprosto. Vemo, da je prisoten in v nas vzbudi široko paleto občutkov, a kaj na lingvističnem nivoju vzbuja te občutke, je težje specificirati. Roman The Hitchhiker’s Guide to the Galaxy, ki ga je napisal Douglas Adams, je mešanica žanrov znanstvene fantastike in komedije. Komičnost, ki je prevladujoča skozi celotno knjigo, avtor doseže z uporabo različnih lingvističnih figur. Najprimernejši način za preučevanje stila je, da ga omejimo na manjše enote, v primeru tega diplomskega dela na lastna imena, priložnostne tvorjenke in besedne figure.
Alojz Kodre, prevajalec knjige v slovenski jezik, je doktor fizike, zato sem sklepal, da je bil pri prenosu astronomskih konceptov in tehničnega žargona uspešnejši kot bi bil prevajalec brez podobnega ozadja. Namen diplomskega dela je bil tudi ugotoviti, ali je prevajalec bil uspešen ne le pri prenosu pomena, temveč tudi pri Adamsovem edinstvenem stilu. Če pri prevajanju ne upoštevamo marsikaterih stilističnih elementov, lahko to negativno vpliva na celoten prevod. Najdena odstopanja sem osvetlil s teorijo skoposa, ki mi je bila v pomoč pri ugotavljanju primernosti uporabljenih in potencialnih prevajalskih metod. Teorija skoposa pomaga prevajalcu doseči namen prevoda, ki ga običajno določa ciljno bralstvo. Je univerzalna teorija, vendar me je zanimalo, ali lahko teorijo skoposa prenesemo tudi na stil. Prevod mora služiti bralstvu ciljne kulture, vendar avtorjevega stila, še posebej če je tako izrazit kot Adamsov, v procesu prevajanja ne gre zanemarjati. Do neke mere mora biti prevajalec tudi zvest avtorju, ampak kje mora potegniti črto? Zgodi se, da moramo kateremu od elementov dati prednost, ali avtorjevemu stilu v zameno za bralčevo razumevanje ali obratno.
Alojz Kodre se je pri prevajanju bolj posvetil namenu kot obliki, včasih iz jasnih razlogov, saj bi prenos avtorjevega stila onemogočil enako razumevanje vsebine, drugič iz manj jasnih razlogov. Razvidno je, da prenos umetniškega aspekta romana ni bil prevajalčeva glavna skrb. Pri samem prenosu pomenov ciljnemu bralstvu pa ni imel skoraj nikakršnih težav. |
|---|
